Potovanje po Skandinaviji, Avgust 2023

 

POTOVANJE PO SKANDINAVIJI, AVGUST 2023

Skandinavija, Nordkapp, Lofotski otoki, lepa pokrajina in znamenitosti severnih dežel so bili naš cilj letos poleti. Že uigrana druščina Silva, Matevž, Milena in Frenk smo najprej razmišljali o individualnem potovanju, na koncu pa rezervirali termin štirinajstdnevnega potovanja po Norveški in Finski pri agenciji Palma in se nato konec Julija podali na pot. Razlog za odločitev za agencijo je bil predvsem v velikem številu kilometrov, ki jih je potrebno prevoziti do Nordkappa in nazaj.

Najprej avtobusni transfer do zagrebškega letališča in potem povezovalni let do Amsterdama ter nato še let do izhodišča naše avanture, Osla. Čeprav so leti kratki, smo z vsemi transferi, prestopi in čakanji potrebovali za pot več kot dvanajst ur. Sicer pa je Schengen res super stvar, nobenih mejnih kontrol in carinskih formalnosti na koncu poti, stopiš iz letališke zgradbe in to je to.

OSLO

Avtobus nas je pred namestitvijo v hotelu v Oslu iz letališča popeljal najprej do znamenitega Vigelandovega parka, ki ga je umetnik ustvaril za mesto in svojo državo. Po parku so posejane impozantne umetnine, bronasti in kamniti kipi, ki poveličujejo ljubezen in na koncu parka, na vrhu hriba, celoto dopolnjuje impresivna skulptura prepletenih teles pod fontano, obdano z reliefi in kipi. Park je res lep in vreden ogleda.

Prijetne sobe v hotelu so nam nudile  potrebno osvežitev in počitek, pa tudi večerja je bila izvrstna. Večerje smo si dodatno vplačali kar v okviru potovalnega aranžmaja, kar se je izkazalo za kar dobro naložbo, saj so individualni obroki običajno bistveno dražji. Ja tu smo že naleteli na pojem draginje, kajti na Norveškem je za naše pojme vse zelo drago. Naslednji dan nas je po obilnem in dobrem zajtrku čakal ogled Osla, ki se razprostira ob obali fjorda, pa katerem lahko do mestnega pristanišča priplujejo tudi večje ladje.

Najprej smo se zapeljali do skakalnic na Holmenkollnu in nato mimo kraljevske letne rezidence do polotočka Bygdoy posejanega z muzeji, kjer smo si enega tudi ogledali. Muzej Fram je posvečen istoimenski ladji, ki je norveške raziskovalce popeljala do odkritij na Arktiki. Ladja je varno shranjena pod streho ogromne stavbe in je na voljo za ogled. Med sprehodom po palubi in podpalubju si lahko ustvariš sliko življenja na tej ladji, saj je posejana s predmeti in prikazom opravil, ki so jih raziskovalci izvajali na njej. Stene okoli ladje so tematsko posejane z rekviziti, multimedijskimi predstavitvami odkritij in glavnih junakov ter časovnico odkrivanja severnega in južnega tečaja.

Nadaljevali smo z ogledom znamenitih stavb v mestu in prva je bila impozantna zgradba nove opere, ki se vzpenja 62 metrov visoko poleg stavbe muzeja Munch, na drugi strani pa ji družbo dela moderna zgradba mestne knjižnice.

Zgradba opere je res svojevrsten gradbeni dosežek, ogled pa je obsegal dve perspektivi, namreč, šli smo v opero na ogled notranjosti in na opero, saj je po strmini njene  strehe možen sprehod na vrh stavbe, od koder je krasen razgled na fjord in stari del mesta. Po strmini strehe je pozimi menda možno tudi smučanje.

Avtobus nas je nato popeljal do centra mesta, kjer smo si ogledali mestno hišo, mojstrovino iz poznih petdesetih let, s pridihom vpliva realsocialistične arhitekture, vendar arhitektonsko umetnino, zgrajeno iz 8 milijonov kosov opeke. Notranjost je res slikovita, stene sprejemne dvorane so posejane s freskami, ki opisujejo Norveško, njene ljudi ter zgodovino. Pomembna posebnost je tudi, da vsako leto v tej hali podelijo Nobelovo nagrado za mir. 

Po sprehodu skozi center mesta, kjer smo videli še zgradbo parlamenta in kraljevo palačo ter posedeli ob dobri kavi, smo se odpeljali proti Lillehamerju.

LILLEHAMER

Kar nekaj kilometrov smo se vozili ob obali največjega norveškega jezera Mjosa in se po dobrih dveh urah pripeljali do vasice, ki se vzpenja v breg, nad katerim se bohotijo olimpijske skakalnice. Najprej  ogled skakalnic, nato še sprehod po  slikoviti glavni ulici v Lillehamerju in že smo nadaljevali pot do našega hotela za to noč, ki je bil oddaljen še dobro uro vožnje v vasici Gala, ki je obdana z zimskošportnimi rekreativnimi površinami in leži na dobrih 900m nadmorske višine..

Osupne te disciplina voznikov na cestah, saj izredno spoštujejo predpise in omejitve...Druga značilnost pa je lepa narava, posejana z  gozdovi iglavcev, reka, ki se vije ob poti pa je obdana s kmetijami ter številnimi kampi. Zgradbe so na splošno zelo preproste, večinoma lesene in enolične in nič kaj podobne našim v Sloveniji. Norvežani so zelo bogati, toda tega navzven ni videti. Z nafto, ki so jo odkrili pred dobrimi šestdesetimi leti so na hitro obogateli in kot država iz revščine prešli v eno najbogatejših držav na svetu, ki premore denarnih zalog za kar pet generacij vnaprej.

Po prijetni noči prespani v odročnem hotelu v hribovju vasice Gala, smo se zjutraj odpravili proti Trondheimu, naslednjemu večjemu  mestu na naši poti. Prelepi pejsaži zelenih gozdov, prepletenih z obdelanimi kmetijskimi površinami ob cesti in reki so nas spremljali večino poti. Po kratkem postanku v Dovru smo kmalu prešli v drugačno pokrajino, posejano z nižjim rastjem, obdano s strmimi  granitnimi stenami ob cesti, po katerih se na več mestih izlivajo slapovi vode, ki je tukaj res ne primajkuje.

TRONDHEIM

Trondheim je bil dolgo tudi prestolnica Norveške kraljevine vendar so nato zaradi logističnih vzrokov prestolnico preselili v Oslo. Kronanja kraljev, poroke in pokopi, pa se še vedno izvajajo v stari prestolnici, v Trondheimu. Tu je tudi najsevernejša katedrala na svetu, zgrajena v času gotike, ki smo si jo kot prvo v tem mestu ogledali, oziroma obhodili. Z ogledom smo nadaljevali vzdolž glavne ulice do kraljeve rezidence, ki je menda največja lesena stavba na svetu. Po nastanitvi v hotelu smo si privoščili še kratek sprehod in počitek pred napornim naslednjim dnevom...

Noč v mestu pa je bila res živa, bil je začetek vikenda in na ulici se je veseljačilo do zgodnjih jutranjih ur, ko so se utrujeni mladci in mladenke umaknili v svoje brloge.

Naslednje jutro so nas prebudili galebi, ki so preletavali od veseljaške noči utrujeno in mirno ulico, ter se kregali v za nas nerazumljivem jeziku. Že ob osmih smo odrinili z avtobusom na naše najdaljše enodnevno potovanje, dolgo okoli 700 kilometrov, od Trondheima do Boda. Bodo je pristaniško mestece, od koder plovejo trajekti proti Lofotskim otokom, ki so bili naš naslednji cilj potovanja. 

Pot iz Trondheima nas je vodila po slikoviti pokrajini, posejani s polji in gozdovi  malo višje, uokvirjenimi s strmimi stenami granitnih gora, po katerih so polzeli potoki in se prelivali v  veličastnih slapovih preko kaskad, ki jih je izoblikovala narava. Proti koncu poti tega dne smo se povzpeli na planoto visoko približno 900m in tam prečkali mejo  66 stopinj in 33 minut, kjer se začne področje Arktike. Potoke in reke ob poti so počasi zamenjale obale fjordov, ki se povsod globoko zajedajo v obalo. Enajst ur lepih pejsažev je kar hitro minilo, in že smo bili v Bodu, kjer smo prenočili in se pripravili  na res zgodnji odhod, saj nas je zjutraj že ob sedmi uri čakal odhod trajekta proti Lofotskim otokom.

Še ena stvar se nam je začela dogajati tu: sonce v tem času sploh ne zaide, v tem letnem obdobju je vseh 24 ur svetlo....

LOFOTSKI OTOKI

Zgodaj zjutraj, malo po šesti uri smo se zbrali v recepciji hotela, kjer smo dobili skromen lunch paket, ker je bila restavracija za zajtrk še zaprta. Avtobus nas je odpeljal do trajektne luke, od koder smo  nato odpluli proti lofotskim otokom. Tri ure in pol je trajala plovba po sicer mirnem morju in nebu napolnjenim  z oblaki, tako, da smo se spraševali, kakšno vreme nas čaka na otokih. K sreči so se oblaki rahlo dvignili in pristali smo v pristanišču Moskenes, kjer se je sonce že mestoma prebijalo čez oblake.

Od tu nas je pot vodila najprej do avtentične otoške vasice A. Ja, A, sicer z norveškim apostrofom, ampak ime vasice je samo ena črka....Sprehod skozi muzejsko vasico in že smo potovali naprej po vijugastih cestah otočja in se predajali res čudovitim razgledom obale, vasic, gora v ozadju...., ja, ni, da ni! Vreme se je popravilo, skozi oblake se je pokazalo sonce, tako, da je bilo res idealno, razgledi božanski in lepe slike pokrajine so se nam vtisnile v spomin....

Prevozili smo praktično celotno otočje, oziroma večje otoke, vmes smo se ustavili še v Henningsverju za kratek sprehod  in kavico ter v glavnem mestu otočja, Svolvaerju. 

Proti večeru smo nato prispeli v mesto Harstad na največjem otoku tega arhipelaga, kjer smo tudi prespali.  Ceste in parkirišča so polni kamperjev, parkiranje ali kampiranje namreč tu ni omejeno. Lahko se ustaviš in kampiraš praktično skoraj povsod.

Zjutraj smo z rahlo zamudo krenili iz hotela, kajti šoferju avtobusa so se zablokirala vrata hotelske sobe, tako, da so morali na koncu vlomiti, da je šofer prišel do svojih stvari in smo lahko krenili. Spet sončen dan, vožnja skozi slikovito pokrajino, vmes pa smo se ustavili pri spomeniku ob cesti pri  mestu Narvik, ki obeležuje bitko za to mesto v začetku 2.svetovne vojne, saj so ga hoteli zasesti tako Nemci, kot Angleži, ker je območje okoli mesta največje nahajališče železa. 

Še en postanek v simpatičnem taborišču staroselcev Samijev  in že smo pozno popoldan prispeli na vmesni cilj proti  Nordkappu, mestu Tromso. Tu smo ostali dva dneva, kajti avtobus mora počivati en dan, pa tudi šofer se je zamenjal.

TROMSO

Mesto leži na otoku, ki ga s celino povezuje impozanten most v obliki loka in je res slikovito s svojimi  starimi lesenimi hišami, ki pa jih vedno bolj obdajajo nove moderne zidane zgradbe. Je prav turistično obarvano, saj tukaj pristajajo tudi potniške križarke, pozimi pa je ta kraj središče za turiste, ki pridejo gledat polarni sij. Množica trgovinic s spominki in športnimi pripomočki te vabi, da vstopiš vanje in izprazniš denarnico.

Po popoldanskem sprehodu smo si privoščili pijačo na odprti terasi enajstega nadstropja najvišjega hotela v mestu in po večerji kmalu tudi pospali, saj nas je enotedensko potovanje že kar malo utrudilo.

Sledil je prost dan v Tromsu, ki smo ga izkoristili za oglede in pohajkovanje po mestu. Zanimiv je bil ogled Polar muzeja, ki je tematsko vezan na raziskovanje ledenikov na Arktiki in Antarktiki in njihovo izginjanje, premore pa tudi mini akvarij z življem iz Severnega morja. Ogledali smo si tudi hranjenje in dresuro tjulnjev, poslušali zvoke različnih vrst kitov, na koncu pa smo videli še film o severnem siju.

Popoldan sem si privoščil pokušino piv v lokalni pivnici, ki je locirana v stavbi pivovarne Mack. V pivnici strežejo 67 vrst piv! No pokusil sem jih pet in res so bili dobri, vsi boljši od naših....

Prost dan se je kar prilegel, vendar smo na koncu že vsi željno pričakovali naslednjega dne, ko bomo dosegli vrhunec našega potovanja Nordkapp.

 

NORDKAPP

Zjutraj smo krenili na več kot 500 kilometrov dolgo potovanje. Pot nas je vodila po obalah fjordov, s prelepimi pogledi na obalo, mirno morje in spokojne skupinice značilnih hiš ob  poti. Na kratko smo se ustavili v muzeju v vasici Alta, kjer smo si ogledali poslikave na stenah, ki izvirajo do 6000 let pred našim štetjem. Res čudovita pokrajina, posejana z gozdovi je proti otoku Mageroya, kjer se nahaja Nordkapp prešla v golo pokrajino, posejano z mahovi in travo, na katerih so se pasli severni jeleni. Pogledi pa prečudoviti, po pasu dežja, ki nam je močil cesto kakšno uro, se je spet pokazalo sonce, ki je oblivalo obalo ob kateri smo se vozili. Na cesti se nam je pridruževalo vedno več kolesarjev s polnimi bisagami na kolesih. Tu še vedno prevladujejo klasična kolesa, električna pa so prej izjema kot pravilo. S celine smo se po 6 kilometrov dolgem predoru 200m pod morjem pripeljali na otok.  Nastanili smo se v hotelu v Honningsvagu, zadnjem naselju pred Nordkappom, kjer smo na hitro povečerjali in  se pripravili na večerni obisk najsevernejšega kotička Evrope.

Lokalni avtobus, ki ima licenco za vožnjo na Nordkapp, nas je odpeljal od hotela do  lokacije vrhunca našega potovanja. 

Že vožnja do tja skozi melanhoničo pokrajino , obsijano z zahajajočim soncem, po kateri so se pasli severni jeleni, je bila dih jemajoča. Posebno doživetje in občutki pa te prevzamejo, ko  stopaš proti globusu, ki označuje to najsevernejšo točko Evrope. Ogled filma v informacijskem centru, fotkanje, čakanje na trenutek , ko sonce pade dol, kot pravijo v teh krajih, pa kljub temu ne zaide za obzorje, in že je bila ura čez  polnoč, ko smo se , v zarji polnočnega sonca, polni lepih vtisov vračali v naš hotel.

Skoraj vsi iz skupine smo si za ugodno ceno nakupili lahke norveške puhovke, ki so zelo tople in zadržijo veter. Tudi spominkov ni manjkalo, vsak si je izbral nekaj, kar ga bo spominjalo na ta lep dogodek.

FINSKA

Zjutraj smo se poslovili od Honningsvaga in se odpeljali proti Finski. Iz fjordov in gole pokrajine je narava  prešla v gozdnato področje, posejano  z jezeri. Ob cesti pa so nas pozdravljali severni jeleni, ki so se pasli po bogati travi in mahovih. Pot nas je vodila mimo Karasjoka, kjer smo si ogledali samijski parlament in njihove značilne šotore. Samiji so pradavno ljudstvo, ki je na teh področjih živelo že pred formiranjem sedanjih držav  in mej, tako da jim vse skandinavske države priznavajo njihovo samostojnost, vendar so integrirani v obstoječe sisteme obstoječih držav. Imajo pa svoj parlament, kjer glasujejo o pomembnih zadevah za njihovo ljudstvo in potem skušajo to implementirati v okviru sistemov držav, kjer živijo. Po prečkanju norveško finske meje smo prišli v Lapland ali laponsko deželo, spremenile pa so se tudi ceste. Iz vijugavih cest na norveškem se je na finskem  razvila večinoma ravna cesta, saj tu ni več fjordov, ki bi pogojevali potek trase...Mimo velikega jezera Inari smo se v zgodnjih večernih urah pripeljali do Saariselke, kjer smo imeli rezervirano nastanitev v hotelu. Saariselka je zimskošportno središče s kakimi 2000 stalnimi prebivalci in je res majhno, tako, da kakšnih posebnih ogledov v vasi nismo delali. Hotel je bil pa prav prijazen, ves v lesu, v stilu apres ski in videlo se je, da je namenjen predvsem zimskim gostom in njihovi sprostitvi..

 

BOŽIČKOVA DEŽELA, ROVANIEMI, OULU

Dolgočasno vožnjo skozi gozdove ravne pokrajine nam je rahlo popestril obisk Božičkove dežele v Rovaniemiu, kjer smo si ogledali tudi center mesta. Rovaniemi je sicer glavno mesto Laponske in uradno Božičkovo domovanje. Pri ogledu Božičkove vasi, ki leži na meji Arktičnega pasu seveda ni šlo brez nakupa daril za naše najmlajše in pa slikanja z dobrodušnim  možičkom, ki pa kar stane. Finci dobro vedo, kje lahko potegnejo denar iz žepov turistov.   

Drugače pa res  suhoparno okolje, predvsem ravnina posejana z gozdovi, ki jih seka pas ceste, tako da smo kar veseli sestopili iz avtobusa v mestu Oulu, kjer smo nato tudi prespali. Večerni sprehod po parku ob obali je pokazal, kako Finci obvladajo urbano arhitekturo. Park je prepreden s sprehajalnimi stezami, dvopasovno kolesarsko stezo, poligonom za učenje kolesarjev, območjem za piknike, igrišči za najmlajše, po njem se sprehajajo race med sedečimi obiskovalci parka, na splošno pa v njem prevladuje mir in sproščenost. Samo mesto  se nam je zdelo podobno sovjetskim naseljem v Rusiji,  s tem da je bilo tu zelo čisto in urejeno ter mirno, brez gostega prometa. 

Zjutraj smo si po zajtrku med sprehodom ogledali še protestantsko katedralo iz 18. stoletja ter stari del mesta z mestno tržnico in pristaniščem.

VAASA

Sledil je še en dan dolgočasne monotone vožnje, ki jo je rahlo razbil obisk sipin in obale Baltika v Kalajokiju ter  ogled mesta Kokkola, preden smo prispeli v Vaaso, cilj našega dnevnega potovanja. Po ogledu mesta smo se zapeljali na bližnji otok, kjer nas je čakalo prenočišče v tamkajšnjem hotelu. V mestu so se usedli tudi za kavo in opazovali mimoidoče, v glavnem domačine. Ljudje se zdijo mirni, toda bolj zadržani in redko vidiš kakšnega, ki se nasmeje, glasnega pa sploh ne srečaš. To pravilo razbije samo kakšen,  že sredi dopoldneva alkoholiziran posameznik, ki se le stežka prebija po praznem pločniku in glasno lovi ravnotežje, ali pa se prepira s prodajalcem na ulični tržnici, včasih pa kar sam s sabo. Mesta so čista  in res urejena, prav tako obrobja cest, ki so lepo pokošena in brez smeti. Cene na finskem so bolj sprejemljive, za naše razmere je seveda še vse drago, toda bistveno ceneje, kot na norveškem. Tudi jelenčkov ob cesti ni bilo več, tako, da je promet tekel brez zaviranj in izogibanj živalim, ki jih je bilo na laponskem kar veliko.

Zjutraj smo si pred odhodom ogledali ruševine starega mesta Vaasa, ki so kakih 10 kilometrov oddaljene od sedanjega naselja. Staro mesto je namreč pogorelo, in novega niso pozidali na ruševinah, temveč so ga postavili na novi lokaciji.

TAMPERE

Spet je sledil dan vožnje, dolgočasen kot že prejšnja dva. Kar malo razočarani smo bili nad programom za Finsko, saj smo pričakovali jezera in lose, videli pa bore malo od tega, oziroma nič, kar bi nas zares pritegnilo. V redu, ustavljali smo se v nekaterih mestih za kratke oglede ali kavico in to je bilo to...

Ta dan smo se ustavili v Koskenovi za ogled muzeja destilerije vodke, vendar je bil žal muzej zaradi nedelje zaprt.....

Po 240 kilometrih smo prispeli v Tampere, predzadnji cilj dnevnega potovanja. To je kar  veliko mesto, uokvirjeno v realsocialistične ulice, vendar s prijetnim  nedeljskim utripom. Zanimiv je bil ogled starega dela mesta s secesijskimi stavbami in velikimi zgradbami tekstilne tovarne v ozadju, kjer ob obrežju kraljujejo barčki in restavracije in kjer smo z veseljem posedeli v sproščujočem  klepetu v eni izmed prijetnih pivnic.

 

HELSINKI

Še zadnji dan potovanja po Skandinaviji nas je čakal, prevoziti smo morali še slabih 180 kilometrov, da smo se pripeljali v finsko glavno  mesto Helsinki. Pred nastanitvijo v hotelu smo si ogledali mesto, ki kar vrvi od življenja. Lepe zgradbe, v starem delu mesta večinoma grajene v secesijskem slogu, živahno pristanišče v katerem je tudi nekaj  starih lesenih jadrnic, tramvaji, ki neutrudno prevažajo trume ljudi, prijetni lokali ob uličnih pločnikih, krasen park z glasbo in množico sprehajalcev, odprta in pokrita tržnica s svojim vrvenjem in cerkve ter katedrale so zaznamovale naš ogled. Med ogledom olimpijskega stadiona smo se z dvigalom povzpeli tudi na 72 meterski stolp ob stadionu, iz katerega je lep razgled na vse strani mesta. Ob vračanju navzdol je lift zablokiral, tako, da smo čakali skoraj eno uro, da so ga usposobili in so se vsi člani naše skupine srečno vrnili na trdno zemljo.

Še prenočevanje v hotelu in nato naslednji dan let do Zuricha, naprej do Zagreba, avtobus do Ljubljane ter taksi do doma, pa bomo spet lahko rekli: LJUBO DOMA KDOR GA IMA.

Tako, naše skandinavske pustolovščine je konec. Zanimivo potovanje s prekrasnimi slikami narave skozi Norveško in malo manj slikovito Finsko nam bo ostalo v lepem spominu.

Disclaimer:

Opozorilo: material predstavlja osebno videnje avtorja in informacijo o potovanju ter ne more služiti kot vodič, zato ne prevzemam nobene odgovornosti za pravilnost podatkov ali negativne posledice, ki bi nastale na osnovi uporabe zgornjih informacij. Uporaba podatkov iz tega dokumenta je dovoljena, vendar  le na lastno odgovornost uporabnika informacij!

Copyright:

Podatkov in slik iz tega dokumenta brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in objavljati  v drugih javno dostopnih aplikacijah ali objavah, niti v delih, niti v celoti!

  

Foto:   Milena in Frenk Žun

Avtor: Frenk Žun