Cuba / Kuba, 2012

Uvod

Sva rekla z Mileno, da greva na Kubo za najino 30 letnico poroke.

Na pot sva se odpravila 16.septembra 2012, ko naju je sine Gašper zategnil do Benetk.

Let iz Benetk do Pariza je bil rutina, nič posebnega bi človek rekel.

Na CDG je bila nepopisna gneča, saj je bil vikend in takrat vsi letijo nekam....

Po letaliških procedurah sva ravno še pravočasno našla najina izhodna vrata, nato pa je sledilo vkrcanje v enega največjih potniških letal na svetu, Boeing 777-300 in 10 ur nepretrganega leta do Havane....

Proti koncu leta noge że ornk bolijo, naveličan si vsega, samo še čakaš, da bo letalo pristalo....

Pred pristankom na letališče v Havani smo se morali ogniti nevihtnemu oblaku, tako, da se je let zavlekel za dobrih 10 minut. Pogled na nevihtne oblake ob letalu pa je res veličasten....

No, ob pristanku se nismo mogli izogniti temeljiti birokratski proceduri vstopa v državo .

Birokratki v uniformah z obešanko inspector inmigracion temeljito prebrskajo ne vem kakšne podatke, nato pa ti dobesedno odklenejo vrata v Kubo.....

Kufre sva čakala do konca, in ko sva ugotovila, da eden manjka, sva ga našla sredi letališke hale... Očitno ga je nekdo potegnil s traku in nato ugotovil, da ni njegov....

Za prevoz do hotela se ni bilo potrebno veliko matrat, ob izhodu iz letališke stavbe vsi domacini kličejo Sir taxi...Mladec, ki se je predstavil za študenta, ki vozi taxi, naju je pripeljal do hotela. Seveda sva dilala ceno in plačal sem mu 25CUC namesto 35 kot je zahteval. Ko smo prispeli na cilj, sem mu dal še 5 CUC napitnine, ker nama je dal veliko koristnih informacij. Avto je bil res razmahan, vse rdeče lučke so mu svetile vključno z rezervo, na števcu je kazalo preko 500.000 prevożenih kilometrov, vendar naju je kljub temu varno pipeljal do hotela. Za tisti dan sva imela dovolj in po res kratkem ogledu okolice hotela in eni pijači sva jo mahnila spat....

Havana

Hotel Gran Carribean Inglaterra je najstarejši delujoči hotel v Havani in je razglašen za nacionalni kulturni spomenik.

Moram reči, da si zasluži ta naziv, saj tudi soba smrdi po starem...Vsaj soba in posteljnina je bila čista....

Soba je imela okna na hodnik in v vmesni del zgradbe, tako, da sva bila brez dnevne svetlobe. Za spat je ok, vendar je zjutraj vseeno drugačen občutek, če ti čez okno posveti sonce. Pa vlaga in vročina kljub klimi v sobi....švicaš kot konj......Očitno klima ne opravlja svojega dela....

Ampak, jebi ga, sva rekla, bova že zdržala te štiri dni, pa čeprav voda iz tuša bolj počasi teče....

Naslednje jutro naju je jasno najbolj zanimalo vreme, kajti v Septembru lahko pričakuješ marsikaj....nekaj oblačkov na nebu ni omajalo najinega načrta, da si peš ogledava stari del Havane.

Stari del Havane

Brez pričakovanj, kaj bova videla, sva se podala mimo Kapitola v stari del Havane. In moram reči, imela sva kaj videti...Stare stavbe, nekdaj vredne ogleda, počasi razpadajo in se spreminjajo v ovenelo stavbno gmoto, ki se sesuva sama vase....V njihovih kleteh, pritličjih in povsod kjer se da, pa żivijo ljudje......Kot mora se mi je zdela slika, ki sem jo sestavljal, včasih v sanjah potujem čez take sivine, zdaj to vidim v żivo....

Ljudje brez sedanjosti, ljudje brez bodočnosti....Ali pa drugače, morda pa so to danost sprejeli za svojo usodo... Vmes med temi brezupnimi otočki pa vseeno najdeš tudi veliko zanimivih stvari...

Tako sva prvi dan videla (imen večinoma nisem prevajal, vzeta so iz vodičev,

kjer so nekje angleška poimenovanja, drugje spet španska):

-National theatre, zaprto, obnavljajo

-Capitolio, zaprto, obnavljajo

-Parque de la fradernidad

-center za obnovo starih lokomotiv

-cerkev svetega Jakoba, lepa, must to see.....

-Plaza de la revolution, ki je velika površina za čuvene Fidelove zbore in govore

ljudstvu.

Na eni strani je prostor omejen z velikimi črtastimi obrisi Cheja in

Camilla Cienfuegosa na stavbah, na drugi pa z gričem, kjer se na vrhu dviga

stolp, spomenik Hoseju Martiju, ki je Kubi izboril  neodvisnost. Ogled

spomenika je svojevrstna  dogodivščina.

Spomenik se imenuje Jose Marti memorial tower, sva šla na vrh,

od koder je krasen razgled po celi Havani in okolici..

V pritličju pa sva v eni od

dvoran  centra poslušala vajo pevskega zbora, ki je pel verjetno revolucionarne

na glasbo zahodnih pop hitov......besedila nisva razumela, petje pa je bilo

krasno....vmes sta v center prišli dve delegaciji, vsaka s svojim vencem, ki so

ga gardisti lepo razprostrli v notranjosti spomenika, zunaj na soncu pa častna

straża, v kateri so tudi lepe črnolaske s puškami.....

-Espada cemetery, pokopališče...si morte mislit, vstopnino pobirajo.....

-bronastega Johna Lennona v parku, bil je brez očal, spet so mu jih ukradli..

-šla sva proti Maleconu do hotela Havana Libre, tam pa sva zavila proti

najinemu hotelu, kajti noge so pekle....

Vmes sva videla še cerkev Iglesia del Espiritu Santo, żal spet samo od zunaj, pa še tu sva jo hitro podurhala, ker smrdi po človeških izločkih, banda namreč tam pod arkadami urinira in dela druge stvari....

Ob poti sva se ustavila tudi ob kipu Don Kihota, mimo naju pa je brbotalo življenje Havane, tudi ne tako lepo, kot ga opisujejo v vodičih...Pogled na berača, ki na avtobusni postaji sredi gneče prosjači in kaže, kako mu železo od umetnega kolka gleda iz odprte rane, je vse prej, kot prijeten....

Že izmučena in lačna sva iskala primerno restavracijo, vendar se v kitajski četrti nisva mogla odločiti za postanek, zato sva nadaljevala do hotela, kjer pa naju je tik pred vstopom mlad kubanček  zvlekel v njihovo kao nacionalno restavracijo....

Prej sem se zdilal za ceno kosila, 8,5 CUC se mi ni zdelo preveč....

No, za ta denar sva dobila pečeno kuro z rižem in nekaj suhe solate, pa še pijačo zraven...Milena si je za pijačo izbrala rdeče vino in dobila je super vinček, podoben dalmatinskemu prošku, tako , da mi je bilo kar malo žal mojega naročila piva......Na koncu sva si privoščila mohito, ki te hitro položi, če se ga ne paziš...Ko sem že hotel plačati, je mladi natakar prinesel kao kubanke povezane v snopič, seveda, če jih hočeva kupiti, izredno ugodno,  samo 30 CUC za 25 kosov....Po duhanju in njegovem prepričevanju sem mu rekel, da ne kupujem fake robe in naj mi prinese prave......Just 5 minutes please, wait......Vrnil se je z bossom, ki je imel pod roko leseno škatlo....

Seveda je mladi nadobudnež spet navalil, duhali smo in valjali kubanke po roki, te so se mi zdele prave, zato sem začel glihat...Koliko? Ja, original v trgovini so 300, za vas so 100......Ne, vzamem za 25...., ni se ga dalo prepričat pod 30, pa sem jih potem vzel za ta denar, upam, da me ni nate..... v glavnem, lepo so zapakirane v škatlo s certifikatom in štempljem, potem bodo  że prave, a ne?

Kasneje, jasno że izkušen, sem te cigare tudi poskusil...ja no, čisto original Mohibo że niso, tobak pa je pravi, ti zasmodi możgane za kakih dvajset minut....

Nahranjena, s škatlo cigar pod pazduho, sva se odpravila v hotel in nato na teraso, od koder je krasen razgled po okolici....

Pred nevihto, ki se je pripravljala v ozadju mesta, sva se na terasi osveżila z mojitom,

nato pa jo potegnila spat. Pred spancem sem šel še gledat nevihto na spodnjo teraso hotela, ki je tako kot je prišla z mogočnim nalivom, zelo hitro tudi odšla s pojenjajočim rosenjem in ostanki luż na pločnikih.

Utrujena sva zaspala kot mačka, in se zbudila naslednje jutro malo pred zajtrkom......

Havana Vieja

Ko sva se podprla, sva naredila dnevni plan in štartala, tokrat v Habana Vieja, najbolj turistični del Havane.

Imela sva kaj videti,saj so v tem delu skoncentrirane vse glavne znamenitosti Havane.

Vidi se tudi, da se v tem delu mesta vsaj trudijo z obnavljanjem, no vsaj v določenih ulicah......Mimogrede, Havana je uvrščena v Unescov nabor svetovne kulturne dediščine, zato denarji za obnovo pritekajo tudi od zunaj....

To je sigurno najlepši del mesta za oglede, res imaš kaj videti..Tako sva obiskala,oziroma  videla:

-National museum of fine arts

-Bacardi building

-hišo Victorja Hugoja

-arheološke izkopanine ob obali

-Palacio de Los capitanes generales s krasno zbirko uniform, orożja, opreme in

lepimi poslikavami sob in avtentičnim pohištvom

-Chatedral de la Havana, Milene niso spustili noter, ker je imela odkrite rame...

-Zgradba policije (trdnjava); domačin, ki sem ga vprašal kaj je ta stavba, je na

mojo pripombo, da je zgradba lepa odvrnil, da sigurno tistim, ki so tam notri,

ni lepo....

-Park s kipom Hansa Christiana Andersena v krasnem zelenem okolju

-San Geronimo de la Habana College

-St.Francisco square, ki je eden od lepših trgov v tem delu mesta

-Stock exchange building, usedla sva se  v CafeMercurio poleg in ob pijači

opazovala mnożico domačinov, ki je potrpeżljivo čakala v vrsti, da so jih končno

poklicali za vstop v zgradbo.

-House of representatives, kjer naju je vodička zastonj popeljala po zgradbi in

pokazala nekdanje pisarne, sejne sobe in zbirke dokumentov, fotografij in

uniform iz časov pred revolucijo, seveda pa ni manjkalo tudi novejše zgodovine

z il comandantejem...

-Fountain of the lions, tu je voda prijetno curljala iz vodnjaka....

-St.Francisco church z lepimi zbirkami cerkvene opreme, slużi pa kot koncertna

dvorana. Ravno v času najinega obiska je mladinski orkester vadil Vivaldijeve

štiri letne čase. Lepo je bilo poslušati melodijo prvega stavka Pomlad in se

hkrati sprehajati po cerkvi.

Na koncu sva se povzpela še na zvonik, kjer je krasen

razgled po Vieji in na pristanišče. Stari paznik se je ponudil, da naju slika

skupaj in po uspelih fotkah sva mu dala en kuli, ki ga je bil zelo vesel.

-park z Mozartovim doprsnim kipom

-Galleria Carmen Montello

-Mambi railway car-predsedniški żelezniški vagon

-park z Gaudijevimi umetnijami v obliki vodnih kaskad, vode żal ni bilo

-Paula church, kjer naju je vodička prijazno seznanila z zgodovino cerkve in

pokazala razstavljene umetnije..imaš pa vtis, da cerkve me uporabljajo več v

prvotni namen....

-arts market, tu sva nakupila spominke za domov; vsi prodajajo iste zadeve,

potem je vse samo stvar trenutka in odločitve, kaj boš kupil...

-Russian orthodox church, lepa, zaklenjena, vendar se je na kljukanje odzvala

notri zaklenjena vodička, ki nama je potem dobrohotno odprla in dopustila

ogled...

-Muzej ruma Havana club, kjer ti predstavijo vse tehnologijo izdelave ruma,

dodajo še zgodbo o sużenjstvu, na koncu pa ti vse skupaj poplaknejo s

kozarcem ruma,ki ga seveda lahko tudi kupiš. Najdrażji je vreden 1500EUR za

steklenico......

-Arabian house s tipično mavrsko arhitekturo in krasnimi poslikavami

-muzej avtomobilov starodobnikov

-Casa de Lombillo, tipična kolonialna mojstovina s stopnišči, balkončki in velikim

zelenim parkom v notranjem dvorišču

-The castle of royal force

-First samurai monument

-Cafe el Lucero, kjer sva se osveżila, par minut pa sem bil zapornik v stranišču,

ker so imela vrata pokvarjeno kljuko. Šele glasno vpitje in razbijanje po vratih je

priklicalo enega od osebja, ki mi je odprl.....

-statue of Maximo Gomez, spomenik kraljuje nad vhodom v havansko

pristanišče med obema trdnjavama

-Museo de revolution, samo od zunaj in na prvi pogled, ni se mi zdelo smiselno

zapravljati za ogled strojnic, tankov in fotografij Fidela ter njegovih .....

-Church of the Holy Guardian Angel

-Grandma jacht, muzej, kjer je spravljena ladjica, s katero so se prevażali

revolucionarji, pa še en kup druge vojaške krame je tam, vključno z dvemi

avioni..

-gasilski muzej

-Plaza Vieja

Po napornem ogledu se nama je prileglo kosilo na terasi najinega hotela in potem sem začel pisati vse tole.... Spomin hitro usahne in dobro je vtise zabeleżiti čimprej....

Je trajalo kar do večera in terjalo nekaj piv, da sem prišel do tukaj....

Prado, Havana Vieja

Naslednje jutro sva se najprej odpravila v lobi, treba je bilo rezervirati transfer v Varadero za naslednji dan. No problem, fantje iz CubaTours so to uredili za tren oka..tudi cena 25 CUC po osebi ni pretirana, posebej če pomisliš, da bi bilo potrebno za Viazul bus odšteti za prevoz, pa še taxi ni poceni za transfer od hotela do postaje..Potem pa sva spet vzela pot pod noge za še zadnje oglede v tem dnevu.

Prvi postanek sva naredila pri Fuente de la India, kjer sicer ni nobene vode v vodnjaku, zadeva pa vseeno lepo zgleda, posebej, če pogledaš od spomenika proti Capitolu in naprej Pradu....

Nabasal naju je mladi podjetneż, ki naju je zvlekel v cooperacion, kao v dom enega cigaretosa, ki lahko zrihta poceni kubanke. Na koncu se je izkazalo, da prodaja za bistveno višjo ceno slabšo robo kot sem jo kupil dan prej,  zato sem mu rekel hvala, pa sva šla....Še prej sem mu stisnil v roko nekaj centov, da ne bi težil....

Zadnji dan sva si sicer rezervirala za sprehod po Pradu do Malecona in ogled akvarija.

Hotela  sva štartati z ogledom  izdelave cigar, vendar v tovarni Partagas ni możno več videti proizvodnje, lahko samo kupuješ v njihovi tovarniški štacuni in to cigare na nivoju 375 CUC za 25 kosov, kar je satelitsko več kot sem plačal jaz dan prej.....ista pakunga , iste cigare, samo drażje....No nadaljevanje pohoda tega dne je bilo bolj izi , splačalo pa si je ogledati Spanish club of Havana, ki ga ni v večini vodičev, treba pa je tudi stegnit jezik, da prideš noter.

Glavni vhod je bil zaprt, zato sva šla okoli vogala, kjer je vhod v sodisce;

Ko sem paznici pri vratih pokazal sliko soban, ki bi jih rada videla, je mogočno vstala, naju odvedla do glavnega vhoda, potrkala in naju predala svoji kolegici, ki je bila v stavbi..Gospa naju je nato vodila po zgradbi , nama priżigala luči, da sva lażje fotografirala in oh in sploh....Poročna dvorana je krasna, cel ogled nama je vzel 15 minut in 1 CUC......

Vmes sva se ustavila v prijetnem odprtem barčku(open Havana bar), kjer nama je ob pijači prepevala narodna umetnica...sicer ne direktno nama, temveč skupini upokojencev, ki so ji neutrudno ploskali...

Ogled San salvador de la punta castle v opoldanskem soncu nama je izżgal możgane....,vsaka sapica z morja nama je dobro dela.

Po sprehodu po opoldansko praznem Maleconu, sva vzela taxi do Nacional aquario de la Cuba...Vożnja v odltimerju sploh ni slaba, še Mileni je bila všeč.

Akvarij pa żiva katastrofa, na pol podrte stavbe in infrastruktura, noter pa nekaj mrožev in rib, vse skupaj nič za 20CUC vstopnine.....

No za nazaj sva hotela spet dobiti taxi, imela sva "srečo", spet en mladi podjetneż se je ponudil: ja zrihtal ti bom taxi za 5 CUC, kot żeliš in ne za 8, kot ti ponuja tale hombre.....Sva šla z njim in na cesti je ustavil prvi old taxi, ki je pripeljal mimo, ter naju povabil v avto...še prej je šoferju dal denar, nato pa od mene zahteval plačilo. Dal sem mu dvajsetaka in na glas rekel, za kakšen denar sva zmenjena, kar je seveda slišal taksist...vrgel je 2CUCa jinteru nazaj in odpeljal.....se pravi meni je frajer  zaracunal 5, taksistu bi dal 2, tri CUCe pa bi spravil v zep brez dela....Poslal sem ga v tri krasne, z Mileno sva se usedla v prvi bife na pijačo, potem pa ob cesti v prvem poskusu dobila prevoz za 5 CUC do zeljene destinacije.

Ruska Lada kot taksi, šofer vmes pobira in odlaga še ostale stranke, da ima avto poln.., ni kaj, tu se Kubanci znajdejo in so precej drugačni od nas. Izstopila sva pri stari trdnjavi v starem delu mesta.

Sprehod po Havani Vieja nama je dobro del, spotoma sva se ustavila v baru San Carlos, kjer sva ob živahnih zvokih salse użivala ob mojitu in pivu...

Izlet sva zaključila z res dobrim kosilom v oštariji ....  Lastnik nama je res zavzeto predstavljal tako restavracijo kot razglede, na koncu pa me je se častil s cigaro in po dobrem razgovoru prinesel še eno za s seboj...vse samo, da bi bila ocena na Trip Advisorju čim boljša......jasno pa sva bila tudi midva vesela, da se nama je posvetil in dejansko zagotovil super kosilo.....

Tudi razgled na staro trdnjavo v Vieji in vhod v pristanišče zavarovan s trdnjavo, ki se ponuja iz restavracije je res vreden malo drażjega kosila..vse skupaj naju je stalo 42 CUC, z mojitom, dodatnim pivom, ter rumom skupaj (pa še dve cigari za povrh....).

Ko sva z lastnikom debatirala o vsem mogočem, sem ga vprašal, kako, da sedaj lahko Kubanci imajo privat lastnino in privat biznis, včasih je bilo to zelo omejeno. Raul je vse spremenil, je rekel, Fidel je privatno iniciativo blokiral, Raul pa jo podpira. Bravo, sem rekel, z restavracijo na taki lokaciji in dobro reklamo, boš čez nekaj let bogat.....Jaz ti bom sigurno pomagal, na Trip Advisorju boš videl mojo pozitivno oceno. Hvala prijatelj, mi je rekel, ko sva se poslavljala na zgornji terasi, ki mi jo je pokazal in kjer misli urediti dodaten prostor za goste.

Ta dan sva videla:

-Fuente de la India

-Church of the Christ, trg pred cerkvijo je popolnoma zmahan, cerkev zaprta,....

-Partagas cigaras factory, żal samo štacuno

-Spanish club of Havana, krasno, zaprto za turiste, če pa vprašaš, pa dobiš

ogled skoraj zastonj..

-Plaza hotel

-Open Havana bar, poceni pijača, dobra żiva muzika

-Monument of the medical students

-San Salvador de la punta castle

-Aquario nacinal de la Cuba,šit.....

-Bar San Carlos, super koncert salsa glasbe za ceno piva, ki ga popiješ.....

-Restaurant LaGiraldilla; super jedača, prijazno osebje......

Na koncu pohoda pa seveda mojito in pivo v domačem hotelu, kjer sva za slovo popila malo več, ne vedoč, da bova naslednji dan zvedela krasno novico , da smo dobili malo Klaro; rodila se je Gregorju in Urši.....Grega mi je zjutraj spustil mail, ravno preden sva se vkrcala v bus za Varadero...

Varadero

Vożnja iz Havane v Varadero z avtobusom z vsemi postanki vzame skoraj tri ure.

Toda Vożnja z avtobusom nič proti industrijskemu, neosebnemu sprejemu v hotelu Be live Turquesa...Sem kar malo pop.... In nahrulil receptorko, da nam pulijo pare...Internet dostop je namrec tu še enkrat drażji kot v Havani in sicer 5 CUC za 30 minut.....Tudi čakala sva na sobo skoraj tri ure...Tukaj res vidiš, da nas imajo za molzne krave in tega sploh ne skrivajo...

Kljub vsemu pa sva zadovoljna razpakirala stvari v čisti in urejeni, prijetno hladni sobi ter nato kar v deżju preizkusila plażo atlantskega oceana in temperaturo vode. Super, ostanke znoja sva hitro sprala s sebe in se osveżila v sicer kar topli morski vodi.

Hoteli tukaj se niti pribliżno ne morejo primerjati s podobnim tipom hotelov v Egiptu ali Turčiji. Ne vem, nekako se vidi ozkost planskega gospodarstva, ki se ga je Castro naučil od svojih prijateljev Rusov in Tita.....Kljub vsemu, večina jih je urejenih in spodobno vzdrżevanih, vidi pa se, da ima zaposleno osebje popolnoma druge interese, kot res zadovoljiti potrebe njihovih cenjenih gostov.

V glavnem, tukaj bova bolj na izi, privoščila si bova kakšen ogled in izlet, drugače pa je vse skupaj bolj namenjeno sproščanju in użivanju ob lepi obali atlantskega oceana.

Że večerja pa je pokazala drugačno sliko osebja, streżno osebje je zelo prijazno in prvi vtis tokrat za spremembo ne drżi....zadovoljna in sita sva se med naletavanjem deżja odpravila spat,  zbudila pa sva se v vetrovno jutro, delno prekrito z oblaki.

Zgodnji sprehod na obalo je pokazal, da imamo veliko fronto nekje na morju, gosti deżevni oblaki pa so viseli proti obali....sonce se nikakor ni moglo prebiti čez, zato od fotkanja sončnega vzhoda ni bilo nič.

Vendar pa se je że po zajtrku slika obrnila, čez oblake se je prebilo sonce in pričelo nażigati razmočena tla...Midva pa hajd, v kopalke in na plażo:

Turkizna barva morja in peneči valovi te očarajo in hitro se sprostiš na topli mivki ob bučanju valov, ki se razlivajo po obali.....Tako sva cel dan użivala, v skakanju v valove in se prepuščala premetavanju ob njihovem iztekanju na obalo.

Domačinom ni dovoljen vstop na hotelske površine, vseeno pa se znajdejo in ponujajo svoje storitve ali izdelke s plaże. Hodijo tik ob morju in nevsiljivo ponujajo stvari, ki jih prodajajo. Nekateri najbolj iznajdljivi ti ponujajo robo celo v vodi....

Tako sem med poleżavanjem opazil domačina, ki je ob plażi hodil z mapo pod pazduho. Pristopil sem in ga vprašal, kaj ponuja, kmalu sva zdilala za celodnevni izlet s potapljanjem ob koralnem grebenu, ogledom močvirskega parka in kosilom nekje vmes...vse to za 170 CUC kar je polovica vsote, ki jo zahtevajo agencije v recepciji za podoben aranżma.....

Za zvečer sva si rezervirala mesto v kreolski restavraciji, ki deluje v okviru hotelskega all inclusive sistema. Razlika med ostalimi restavracijami in restavracijo lokalnega tipa v našem hotelu je, da si v običajnih restavracijah prepuščen self service varianti, v tej pa ti postreżejo s streżbo pri mizi, imaš pa tudi możnost izbire med fiksnimi meniji.

Moram reči, da sva se imela kar fensi, edino po očala sem moral v apartma, da sem lahko prebral meni...

Naslednje jutro sva se potrudila na zajtrk że ob sedmi uri, da ne bi zamudila odhoda na najin izlet ob osmih...Nisva imela sreče, luštna čokoladka ob vhodu naju je ustavila, češ še nismo odprli......Morala sva počakati ca.deset minut, da so restavracijo spravili v ordnung in končno spustili goste noter...nisva edina čakala.....Podprla sva se z obilnim kontinentalnim zajtrkom in nato v recepciji počakala najinega vodiča...Prišel je ob dogovorjeni uri, z dvajset let starim Mercedesom, ki ga je vozil šofer, njegov żlahtnik.

Prašičji zaliv (Bay of pigs), potapljanje v Karibskem morju

Med vożnjo sva izvedela, da je on bivši medicinec, ki je delal za vojsko, šofer pa diplomirani sociolog...Oba imata zdaj privat biznis in sodelujeta....

Kam pa se peljemo? V Bay of pigs, poznan iz zgodovine Kube kot zaliv, iz katerega so hoteli prebegli Kubanci iz Amerike izvesti invazijo na komunistično Kubo in prevzeti oblast. Izvedela sva, da njihov poraz ni bil posledica umika Američanov iz operacije, ampak ameriška taktična napaka, ker niso pravilno usmerili svoje flote in letal za drugi udarni val invazije.....

Zaliv se nahaja na drugi strani otoka, tako, da smo med potjo lahko videli tipično kubansko podeżelje s plantażami in ostale značilnosti pokrajine ter naselij.

Vozili smo se kar debeli dve uri, vodič pa nama je sproti razlagal zgodovino in posebnosti krajev, kjer smo potovali.

Prvo večje naselje, takoj, ko prideš iz polotoka na celino, je Cardenas. Majhno mestece s 50.000 prebivalci se razteza ob zalivu in se ob cesti v notranjost počasi ożi in končuje.

V preteklosti je bilo mesto bogato, imelo je svojo proizvodnjo ruma, ki pa jo je Castro preselil drugam, skupaj z blagovno znamko, ki jo je enostavno ukradel drużini Bacardi....tako je seveda naredil z vso industrijo in zemljo, vse je nacionaliziral...nekam znana zgodba, to smo videli tudi pri nas.

Cardenas je sedaj en kup revščine, posebej še zato, ker so kmalu po nacionalizaciji tu izbruhnili veliki nemiri, ki jih je Castro jasno zadušil z vojsko. Mesto pa kaznoval, tako, da je prestavil vso industrijo iz mesta in prebivalce pustil brez możnosti za zaslużek. Da prepreči nove nemire, je ob robu mesta nastanil vojake in si tako zagotovil mir v tem predelu.....Ko smo se peljali mimo, so vojaki pridno čistili okolico kasarne, kosili travo ob cesti in bili vsaj za nekaj koristni.....

Med vożnjo proti našemu cilju smo brzeli (če se temu lahko tako reče pri 70 km/h) mimo plantaż banan, tobaka, mangov in manjših naselij, značilno stisnjenih ob cesti, z eno vrsto hiš na vsaki strani.

Zadnji del poti nas je po ravni, rahlo dvignjeni cesti nad ostalim terenom, vodil preko velikega močvirja, ki se razteza na 8000 kvadratnih kilometrih vse do obale. Od tega je 4000 kvadratnih kilometrov vodnih površin, kjer kraljujejo močvirske żivali, med njimi tudi krokodili. Vsake toliko časa smo videli kakšnega velikega raka, kako pogleda na cesto in jo nato hitro spet potegne nazaj v zelenje. Velik pomeni res velik! Če smo navajeni rakovic tam do 10 centimetrov, so bile te najmanj še enkrat večje.

Med deżevno sezono je menda ta cesta prekrita z njimi tako, da je po njej nemogoče voziti.....

Končno smo prispeli na cilj v Prašičji zaliv, ali Bay of pigs. Ustavili smo se nekje na drugi tretjini zaliva, pred prijetno restavracijo, za katero pa kraljuje vojaška opazovalnica. Vahtajo novo ofenzivo v Prašičji zaliv...ha, ha, kdo pa je tak kreten, da bo napadel dvakrat na istem mestu?....

Peš smo se podali mimo kolibe (o kateri malo kasneje) do obale, kjer se v majhni zgradbi, bolje kiosku, nahaja potapljaški center.

No hurry, je rekel vodič, počasi se bomo pripravili na inštrukcije iz potapljanja z akvalungo, nato pa gremo med korale in če bosta hotela, še malo globje, do, med ofenzivo potopljene ladje.

Milena je bila rahlo nervozna, videlo se je, da ji potapljanje ne  paše povsem...No, navlekla sva si neoprenski obleki, poskusila malo plavat s plavutmi ter masko, nato pa se je začelo zares...

Najprej uteżi okrog pasu, pa jopič s kisikovo bombo na hrbet in začele so se inštrukcije....Prva vaja, očisti in natakni masko, je uspela. Druga je bila że malo teżja, vstavljanje ustnika v usta in prvi poskus dihanja pod vodo te postavi v novo situacijo, ki je še nisi izkusil in je zato vsaj na začetku vzbudila občutek nelagodja. V povezavi z učenjem praznjenja vode iz maske se je pri Mileni że pojavil problem, morala je na površje, pa dihalnik iz ust.....Po dodatnih navodilih smo se prebili do naslednje vaje, vzdrżevanje lege telesa v poziciji nevtralnega vzgona. Tu smo imeli kar nekaj problemov, saj Mileni enostavno ni uspelo priti s površja, takoj, ko se je potopila, je šla spet na površje...Dodatna obteżitev v obliki kamnov v żepih njenega jopiča je situacijo rahlo izboljšala.

Počasi smo se le pričeli potapljati, pa je Mileni spet probleme delala maska, pa dihanje....Končno smo zadevo rešili tako, da sva se potapljala z roko v roki, tako je še nekako šlo, morda kakih 10 minut, nato pa je Milena splavala na površje in rekla, da se ne gre več. Kaj češ, če ji ne paše, naj pa počaka na kopnem.....

Midva z vodičem sva potem sama plavala med koralami, krasnimi jatami rib in ostalo morsko floro in favno, značilno za koralne grebene. Popeljal me je do razbitin ladjice, ki so jo Kubanci potopili med invazijo v Prašičjem zalivu. Enkratna scena, poleg tega pa še krasen občutek, saj sva bila na dvajsetih metrih globine, vse naokoli ribe in korale, pogled navzgor proti površju pa je kazal igro sončnih żarkov, ki so se lomili na pozibavajočih valovih....

Vodič me je peljal še malo naprej do prelomnice, kjer se dno sunkovito spusti do 130 metrov globine. Globina in njena črnina te napolnita s tesnobo, odpravila sva se nazaj proti obali in tudi za nazaj użivala v prekrasnih pogledih na čuda stvarstva. Škoda, podvodnih posnetkov nisem mogel narediti, nisem imel opreme....

Oba z Mileno pa sva si bila kasneje edina, da je Rdeče morje lepše, kar se tiče koralnih grebenov in raznolikosti ter števila rib.....

Po končanem potapljanju sva z mojo drago użivala v kopanju in sprehodu po ostankih koralnega grebena ob obali, kier se lepo vidijo fosilizirani ostanki koral in ostalih prebivalcev grebena. Vojak iz stolpa pa naju je vseskozi opazoval skozi daljnogled, če slučajno ne načrtujeva nove invazije.....

Po prijetnem osveżilu v bliżnji restavraciji smo se počasi odpravili proti avtomobilu, vmes pa vstopili še v kolibo El Mora, krajevnega posebneża, ki ga je żena pustila (too much drink, je rekel), ima pa štiri otroke, razseljene v Kanadi, Italiji ter Kubi.

Njegov oče se je rokoval s Castrom, ponosno reče in pokaże uokvirjeno fotografijo iz tega dogodka, ki visi na leseni steni, tik ob vhodu v kolibo.

Poleg slike je na roko napisan kodeks vedenja v kolibi, ki jo oddaja tudi drugim, za meditacijo ali sproščanje...

Vesel nama razkaże še ostale drużinske fotografije in nama nalije tudi ruma za na zdravje......Pustila sva mu en CUC za pijačo, Milena pa mu je dala še en kemični svinčnik, ki ga je bil zelo vesel, ravno to sem potreboval, je rekel.....

Po kratki vożnji smo se ustavili v majhnem obcestnem naselju, kjer nas je że čakala gospodinja pred restavracijo. Kosilo smo si namreč rezervirali że dopoldan, ko smo se peljali v zaliv...

Majhna drużinska hiška, ki ima v vrtu dve podolgovati tesani mizi s klopmi. Prijetno in čisto, toda zelo, zelo preprosto.....V vrtu se na odprti gugalnici ziba papiga, ki żlobudra nekaj španskih besed, kdo bi jo razumel....zraven je kletka z drevesno podgano, med klopmi in po dvorišču hodi piščanec, ki skrbi za čistočo, pobere vse ostanke.....imajo ga namesto iRobot......

Nato pa pojedina, enkratna, nepozabna....jedla sva ribe, pripravljene na kreolski način, krokodila, svinjino, jastoga, pa riż s fiżolom za prilogo, pa solato z običajno zelenjavo in avokadom..., vse zelo okusno in sočno, škoda, da nisva mogla vsega podelat......pijačo so stregli po naročilu, po potrebi so skočili v bliżnjo štacuno ponjo.....

Guamo

Krepko napolnjena s kreolskimi dobrotami sva se poslovila od gospodinje in kuharja, njenega moża, in że smo nadaljevali proti parku v swampu, parku Guamo.

Ogled močvirskega okolja in mlake z ducati krokodilov je bil kar impresiven, vidiš pa, da imajo naštelano, da te lupijo za denar na vsakem koraku.....do krokodilov greš skozi restavracijo, kjer ansambel začne igrati, ko ti vstopiš, pri krokodilih ima paznik pripravljeno meso za hranjenje krokodilov, ko boš ti prišel (in seveda plačal), spotoma pa ti ponuja še krokodilje zobe kot obeske....

Seveda sva ob glasbi v restavraciji zaplesala in tam pustila nekaj CUCov, pa tudi krokodilov nisva pustila lačnih, zdilal pa sem ceno, tako, da sva za ceno obeska videla še hranjenje......impresiven je pogled na gmoto mišic, ki divje hlasta za vrżenim mesom in se bori za griżljaj......

Lovci na krokodile menda hodijo na lov tudi po 80 kilometrov peš po močvari in nato nazaj. Njihov kruh je krepko zaslużen.....

Po ogledu smo sedli v našega odltimer merdżota in se odpeljali nazaj v Varadero.

Pot je med kramljanjem z vodičem kar hitro minila, menila pa sva se vse mogoče, predvsem pa o tugi, ki jo dożivljajo Kubanci.

Povedal sem mu, kako so se zadeve pri nas spreminjale, mu omenil tudi romunsko izkušnjo ter tranzicijske probleme večine bivših socialističnih drżav in vse je z navdušenjem prevajal šoferju, ki ni razumel angleško....Bila pa sva si edina, da so v Kubi potrebne spremembe in da bo do njih sigurno prišlo morda čez dve, najkasneje pa čez deset let.

Vprašanje je samo, kakšno pogajalsko moč bo imela izčrpana in osiromašena Kuba proti tujemu kapitalu, ki bo navalil na velika vrata potem, ko  se bo odprla......

In że smo bili pri hotelu in se poslovili z żeljo, da se še kdaj vidimo, ostali pa bomo v kontaktu...dal nama je vizitko in se priporočil za oceno na Trip advisorju.....

Naslednje jutro pa sonce, mirno morje in zelena zastavica na plażi, zato sva se prepustila lenarjenju in morski vodi.......Nedelja je minila, kot bi mignil....

V ponedeljek sem šel v recepcijo preveriti możnost transferja iz hotela do letališča, gospa si je zabeleżila in mi bo potrdila aranżma v petek, dan pred odhodom...No, če ne bo šlo, imava še vedno możnost vzeti Viazul, ki ima postajo v Varaderu.....

Drugače pa plaże, kot jih vidiš v filmih, sonce nas pa żge bolj čez oblake, ampak vseeno je vroče, voda pa ima le nekaj stopinj manj kot zrak.....

Popoldan sva se odpravila v delfinarij na ogled showa z delfini. Pol ure akrobacij in umetnij zdresiranih delfinov je lepo videti, za plavanje z njimi pa se nisva odločila......predrago in preveč umazana voda.....

Zvečer sva se po večerji usedla v amfiteater hotelskega kompleksa in z użitkom poslušala kubanske ritme in gledala krasen kubanski plesni šov....njihovi ritmi in energija se širijo na vse prisotne, nekateri celo poskušajo zaplesati salso.....

V torek pa cel dan lenarjenje na plażi, użivanje v soncu in plavanje v krasni, turkizni vodi, ki jo je rahlo kalila dvignjena mivka, ki so jo premetavali valovi.....użitek.....

Vodič s sobotnega izleta naju je prišel pozdravit na plażi, veselo smo početali in se poslovili, upamo, da ne za vedno.....

Jutri se morava malo premikat, samo leżanje na plażi mi kljub temu, da je res cool scena, ne paše preveč......

Varadero, ogled mesta

V Sredo sva se odpravila v Varadero, vendar nimam kaj napisat....zaspano naselje, se je v nekaj letih iz ribiške vasi spremenilo v kramarski sejem povsod videnih spominkov, ki so povrhu še enkrat drażji kot v Havani, pa še glihat se ne da tako, kot v glavnem mestu....Za prevoz sva izbrala open bus beach tour, ki te za 5CUC cel dan prevaża po mestu....skočiš dol, kjer żeliš in se kasneje odpelješ do druge destinacije na obali, ali pa v domač hotel....Podobno varianto ima ista firma tudi v Havani, vendar tam te prilike nisva koristila, veliko več sva videla in dożivela peš.

Videla pa sva nekaj, Varadero kot polotok, ki se ozko zajeda v morje, in je širok morda največ en kilometer, je pozidan samo s hoteli... Na začetku je sicer tudi vasica in nekaj najstarejših hotelov, ki so v slabem stanju in namenjeni predvsem domačim turistom, nato pa nivo hotelov proti koncu rta samo še narašča.

Najin hotel izhaja iz devetdesetih let, ko je Castro začel forsirati turizem, kot eno od panog za izi money, zato je że v rahlo obletavajočem stanju. Tu ne smem reči, da ni čist, ali da se osebje ne trudi z gosti, predvsem mu manjka dobrega vzdrżevanja....Hoteli, ki sva jih videla na krożni vożnji, so na koncu rta res klasa,  pa še nove zidajo.....Zvečer sva bila tako utrujena, da se nama ni dalo gledati nove predstave v amfiteatru, kmalu po večerji sva se odpravila spat...

V Četrtek spet poleżavanje na plażi večino časa, malo sva skočila na super počasni Internet, da vidiva, kaj se dogaja doma, pa je šel dan......

V Petek sem najprej preveril transfer za letališče naslednji dan in uredil rezervacijo, nato pa je sledil še zadnji dan poleżavanja. V mislih pa sva bila że doma in se spraševala, kakšna je kaj naša mala Klara...no vnučko in ostale drage domače bova videla v Nedeljo, ko se vrneva, do takrat bo treba počakat....Popoldan se je s celine čez nebo potegnila oblačna fronta, kot bi potegnila zaveso čez nebo, češ, konec počitnic,  domov bo treba.....

Spočita, polna lepih spominov, sva se naslednji dan odpravila proti domu.

Seveda nisva videla vsega, kar bi človek na Kubi lahko videl, toda lahko rečeva, da sva v danem času optimalno skombinirala oglede in počitek, tako, da domov odhajava zadovoljna s slikami lepih plaż, Havane, koral, podeżelja, ki naju bodo še dolgo spremljale, ko se bova spominjala najinega potovanja....

Priprave za pot, pripomočki, vodiči

Preden sva se odpravila na pot, sem pobrskal po Internetu, kjer je kar nekaj uporabnih splošnih informacij.

Informacije

Osnovne sem zdrużil v kolaż dokument, kot nekakšen načrt potovanja, ki je lahko v pomoč tudi drugim:

https://docs.google.com/open?id=0B1ZzIYGLlOIpUGlMaGFlR0Y5eGM

Pripomočki

-Triposo/Cuba: interaktivni zemljevid Kube za Ipad z indikatorjem trenutne pozicije

in osnovnimi opisi vnešenih znamenitosti(free), zelo uporabno za orientacijo po

mestu Havana, ker ima POI zdrużene v kategorije in omogoča lahko iskanje - pomembno: deluje off line

-GPSmyCity/Havana: interaktivni pripomoček za Ipad za kreiranje ogledov po Havani (free Verzija)

vsebuje zadosti podatkov za osnovno načrtovanje v povezavi z drugo

aplikacijo, ki ima zemljevid (zemljevid v tej free verziji namreč ni preveč

uporaben) - pomembno: deluje off line

-Ulmon:CityMaps2Go/Cuba: zemljevid Kube za IPad z indikatorjem trenutne pozicije in osnovnimi opisi vnešenih znamenitosti za celo Kubo; zelo koristen pri potovanju po Kubi, ker se lahko  zelo dobro orientiraš z njim (ko sem ga pokazal vodiču med

izletom v Prašičji zaliv, je samo gledal......) - pomembno: deluje off line

Vodiči

-na Amazonu sem še pred potovanjem nabavil elektronsko verzijo knjige za moj

IPad: Wonderful Havana, avtorja Eddieja Lennona, vodič za resno  uporabo ne prinaša skoraj nobene dodane vrednosti primerjalno na  informacije, ki so prosto dostopne na internetu.

No ja, prihranek časa v primerjavi z brskanjem po Internetu je dodana vrednost,

če nimaš dovolj časa, kupi ta vodič in si prihrani ca.uro do dve za zbiranje

splošnih informacij. Zelo  opisno in pozitivno pa opisuje njihov način żivljenja,

zato je to knjigo dobro prebrati za razumevanje kubanskega načina żivljenja.

-v Havani je bil poleg opisanega zelo koristen vodič v knjiżni obliki, ki sem ga

kupil tam in res dobro ter sistematično popisuje znamenitosti Havane Vieje:

Old Havana in your hands avtorja Eusebio Leal Spengler, zgodovinarja mesta

Havana

Izjava

Opozorilo: material je le informacija o potovanju in ne more slużiti kot vodič, zato ne prevzemam nobene odgovornosti za pravilnost podatkov ali negativne posledice, ki bi nastale na osnovi uporabe zgornjih informacij. Uporaba podatkov iz tega dokumenta je dovoljena, vendar  le na lastno odgovornost uporabnika informacij!

Copyright

Podatkov iz tega dokumenta brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in objavljati  v drugih javno dostopnih aplikacijah ali objavah, niti v delih, niti v celoti!

Zahvala

Na koncu še zahvala prijateljem, bivšim sodelavcem iz Leka, ki so mi ob letošnjem proslavljanju moje petdesetletnice podarili čudovito igračko IPad, ki pa vedno bolj postaja moje orodje in na kateri je nastalo tole pričevanje.

Tudi zaradi njega je bilo potovanje bolj zabavno in hkrati kreativno......