POTOVANJE PO AMERIKI, MAJ 2024

 

POTOVANJE PO AMERIKI, MAJ 2024

Za letošnje počitnice smo si s prijatelji Dolinški izbrali potovanje po Ameriki. Že dalj časa smo se  o tem pogovarjali, letos pa je ideja dozorela in tako smo že v februarju kontaktirali Živo iz Premium travel, da nam je uredila rezervacije letov in hotelov ter nam naredila oris poti. Zamislili smo si potovanje, na katerem bi videli nekaj večjih mest, z najetim  avtomobilom pa smo vmes  načrtovali obisk narodnih parkov ob potí.

Tako smo se konec maja zapeljali do letališča Marco Polo pri Benetkah in z direktnim letom odleteli proti New Yorku. Po nekaj več kot devet urnem letu smo pristali na letališču Newark v New Jerseyju.

 Začuda, letališke procedure niso vzele veliko časa. Pred potovanjem smo morali sicer izpolniti ESTA elektronsko prijavo, ki jo nato odobri uprava za domovinsko varnost, kajti brez tega dokumenta ali pa vize, v Ameriko ne moremo vstopiti. Naslednji korak preverjanja je bilo izpraševanje oficirja urada za domovinsko varnost že na letališču v Benetkah, nato pa še ponovitev te vaje ob prihodu na letališče v Newarku. Newark leži v mestu in državi z istim imenom New Jersey, ki pa je le nekaj kilometrov oddaljeno od New Yorka, in ju ločuje široka reka Hudson. Prvič sem uporabljal Uber za najem prevoza in moram reči, da zadeva deluje brezhibno. Določiš cilj prevoza, izbereš avto iz širokega izbora, zadevo potrdiš, ob čemer ti avtomatsko obračunajo storitev na tvoji kartici in že je voznik tu v nekaj minutah.

NEW YORK

Po nastanitvi v hotelu sredi Manhattna, nekaj korakov stran od trga Times Square, smo se odpravili nabirat prve vtise kar peš. Visoki nebotičniki vse okoli nas so kar naredili vtis, hkrati pa tam vidiš tudi vse plati uličnega življenja. Na Times Square vlada nepopisna gneča, vsak se hoče slikati, in zares tam najdeš vse, od golih žensk, do pajacev oblečenih v razne filmske  like, pa tudi brezdomcev, ki brezciljno posedajo ali ležijo ob pločniku..

Med kratkim, malo več kot enournim sprehodom smo šli mimo Times Square do Javits centre in nato do High Line parka, kjer pa žal ni bilo možnosti osvežitve, zato smo pot nadaljevali do Madison square gardna, kjer smo se usedli na balkonu prijetnega lokala in med uživanjem večerje in zaslužene pijače uživali v pogledu na mesto proti Empire state buildingu ter opazovali vrvež na ulicah. Po dolgem letu nam je takle kratek sprehod spet pognal kri po žilah, zato smo se prijetno utrujeni spravili spat, čeprav je bila ura tam šele osem zvečer, po naši uri pa je bilo to že ob dveh zjutraj…

Ponoči sva se zbujala zaradi časovne razlike, tako da sva z Mileno kar kmalu vstala ter se podala na jutranji sprehod. V tri četrt ure sva naredila krog od hotela do Rockefeller centra in katedrale Sv.Patricka, spotoma pa sva stopila tudi v cerkev Sv.Tomaža, ki ima krasen oltar in se hvali z najboljšim deškim pevskim zborom na svetu.. V nebo dotikajoči svetleči nebotičniki te spremljajo povsod na tej poti, ko pa se ozreš na ulico, te pa presune svinjarija, ki jo ljudje čez noč pustijo za seboj.

Po vrnitvi v hotel smo se podali na zajtrk, kjer je v jedilnici potekal pravi kaos. Velik hotel ima skozi moje oči dve veliki napaki in sicer eno organizacijsko s premalo spremljajočega osebja in eno projektantsko, saj je restavracija bistveno premajhna za število gostov, ki jih pogoltnejo sobe…

Tako smo ob prihodu pozno popoldan morali čakati na očiščeno sobo, zjutraj pa smo se ob zajtrku znašli v gneči, v kateri sploh nisi dobil prostega mesta za mizo in je tako veljal zakon močnejšega oziroma bolj iznajdljivega.

Po zajtrku smo se zedinili, da za ogled mesta vzamemo varianto hop on/hop off avtobusa, ki naredi krog mimo vseh pomembnejših turističnih punktov na Manhattnu. Uspelo mi je zdilati ceno karte iz 77 na 58 dolarjev po osebi. V skoraj šestih urah potepanja smo si tako ogledali res lepo število znamenitosti, vsega pa tako ne moreš videti v enem dnevu…

Med ogledom z avtobusom lokalne agencije  TopView smo tako videli Times Square, skočili dol in se sprehodili skozi Bryant park do Empire state buildinga, se nato peljali skozi Union square in mimo Washington square parka skozi Soho do Brookfielda, kjer smo spet izstopili in šli peš do brooklinskega mostu, nato pa v popoldanski vročini pešačili tudi do memorial parka 11.september in novega WTC, kajti glavno ulico je zasedla procesija, tako da je promet za nekaj časa zastal in smo hitreje prišli do te točke peš. Pred spominskim parkom proti nebu segajo rebra strehe nove metro postaje imenovane Okulus, ki od zunaj in znotraj deluje res impozantno. Spominski park je po eni strani enostaven, zasnovan minimalistično,  po drugi pa pripoveduje grozno zgodbo, ki se je zgodila s terorističnim napadom na takratna  dvojčka WTC. Na mestu, kjer sta stali stavbi, je s kamnitim ploščami oblečena jama temeljev stavb, ki jo obkrožajo kamnite plošče, v katere so vklesana imena vseh nedolžnih žrtev tega dogodka. Od tam smo že kar utrujeni spet zajahali hop on/hop off bus in se v popoldanski vročini, ko si težko sedel na razbeljen sedež odkritega avtobusa, pripeljali nazaj do izhodišča, no skoraj, saj smo morali do hotela nekaj minut spet pešačiti. Po dve urnem počitku smo si ogledali še brbotajočo peto avenijo, šli do Central parka ter se sprehodili po njem in se nato zvečer po osvežilni pijači vrnili v naš hotel. Tako smo nabrali kar nekaj korakov, Milenina ura jih je naštela skoraj 26000….

Zjutraj nas čaka zgodnje vstajanje in check out v hotelu, saj letimo ta dan proti San Franciscu. Check in za letalo ter rezervacijo Uberja sem uredil preko telefona in zaenkrat kaže vse ok….Za lažjo komunikacijo na poti sem si nabavil eSIM za določeno količino podatkov pri ameriškem operaterju in zaenkrat zadeva funkcionira zelo v redu…..

Kljub temu, da sem zvečer na recepciji prosil za prípravo lunch paketov zaradí zgodnjega odhoda in mi je receptor dal navodilo, naj pokličem zjutraj v room servis, so mi zjutraj tam nonšalantno odgovorili, da tega ne delajo, tako da smo ostali z dolgim nosom, lačni in  brez zajtrka.

Za povrh je imelo še letalo tri ure zamude, tako da smo brez veze vstajali ob petih zjutraj….

Uber voznik je bil točen kot švicarska ura in v dobre pol ure smo bili že na letališču, kjer smo se nato presedali dobrih pet ur, preden smo se končno vkrcali na let za San Francisco..

Med čakanjem na letališču sem uredil podatke za hiter prevzem avtomobila pri rent a car agenciji na cilju leta.

Ob tem me je tudi spreletelo spoznanje, da si v teh krajih brez pametnega telefona in znanja njegove uporabe praktično nefunkcionalen…Namreč vse, ampak res skoraj vse poteka preko pametnega telefona, od naročanja in plačevanja v restavracijah, do urejanja prevozov, rezervacij rent a car, ne nazadnje navigacije, čekiranja in spremljanja sprememb letov in še in še….

Let je bil kar dolg, trajal je šest ur in spet smo pridelali dodatne tri ure časovne razlike…

Na letališču smo brez problemov prevzeli rezerviran avto in se odpeljali proti mestu. Najeli smo mini vana, saj bomo sedaj 14 dni večino časa preživeli na poti v tem avtu in je udobnost zato kar pomembna. Matevž je prevzel vlogo šoferja, jaz pa navigatorja, kar je že utečena kombinacija iz prejšnjih potovanj, s tem, da bi na dolgo kilometražnih rutah po potrebi tudi jaz vskočil kot voznik..

Že takoj na začetku potovanja smo si nabavili stiroporno hladilno škatlo, ki smo jo nato v avtu ves čas uporabljali za hlajenje pijače in občasno tudi hrane. Potrebni led za hlajenje smo lahko kupili v vsaki trgovini ali bencinski črpalki..

 

SAN FRANCISCO

Preden smo se odpravili v hotel, smo z avtomobilom naredili krog po mestu in si na hitro ogledali ter pofotkali Painted ladies, slikovite hiške na nabrežini ob parku Alamo square, nato impozanten niz arkad in stavb kompleksa Palace of fine arts, ki so jo postavili v parku v začetku 20. stoletja ob mednarodni Panama Pacifiški razstavi, ter si končno ogledali  še Golden gate, ki ga je ovijala rahla meglica.

Na koncu smo se zapeljali še na Twin peaks, ki ponuja razgled na celotno mesto in okolico, vendar nam je gosta megla, ki se je valila čez griče, to doživetje preprečila.

Na poti proti hotelu smo se peljali tudi mimo impozantne San Francisco City Hall in se preko neskončno klančkov in klancev pripeljali do ulice Post Street, kjer stoji naš hotel v neposredni bližini Union square, poslovnega središča mesta.

Že kar utrujeni s krulečimi želodčki smo se nato nastanili v vnaprej rezerviranem hotelu si v bližnji restavraciji privoščili ameriško večerjo ter se nato kar hitro odpravili na zasluženi počitek.

Za oglede na poti sem si vnaprej pripravil načrte po dnevih v aplikaciji Sygic maps, ki nato ponuja tudi off line navigacijo, vendar smo nato na poti raje uporabljali Google maps s povezavo na avtomobilski ekran, ker Sygic v Car play žal ni deloval..Kljub temu so nam vnaprej pripravljeni načrti kar dobro služili, saj si brez tega mrzel…

Zbudili smo se v megleno jutro in se po kontinentalnem zajtrku peš odpravili v mesto na oglede.

Hodili smo skozi kitajsko četrt China Town, mimo spomenika Coit tower in Transamerica piramid stolpnice proti pomolu Pier 39. To je sicer ena od večjih znamenitosti v San Franciscu, vendar ni nič drugega kot nakupovalno središče spominkov ter množica lokalčkov, zapakirana v prikupne zgradbe na pomolu, ki ga obiskuje množica radovednežev, med njimi tudi mi…..

Še najbolj zanimivi so bili morski levi, ki se drenjajo na za njih pripravljenih plavajočih otočkih na koncu pomola. Iz tega dela obale je tudi lepo viden otok z  zaporom - muzejem Alcatraz, ki smo ga seveda pofotkali, nanj pa se zaradi pomanjkanja časa nismo odpeljali…

Vračali smo se v klanec po strmi Powell Street, katere znamenitost je Cable car, starodavno prevozno sredstvo San Francisca, ki so ga prvotno vlekli konji, nato parni stroj, zdaj pa jih poganja električno gnan mehanizem, skrit v vozišče, po katerem vozijo ti vagončki.

Spotoma smo se ustavili še pri lepi cerkvi svetega Petra in Pavla ter se po izdatnem  kosilu v mehiškem lokalu odpravili čez Union square proti hotelu, kajti bili smo že kar malo utrujeni, pa še Matevža je zdelala infekcija, ki jo je pridelal v hladnem letalu proti San Franciscu. Bolelo ga je grlo, bil je brez glasu tako, da je bil počitek nujno potreben.    

Še nekaj zanimivega smo opazili v tem mestu, namreč veliko število samovozečih se električnih avtomobilov brez šoferja in potnikov. Očitno testirajo ta način prevoza in to zelo intenzivno….Podjetje, ki izvaja te teste, se imenuje Waymo in kot zgleda deluje tudi v Phoenixu, kar smo izvedeli, ko smo tam gledali lokalne novice na TV.

Popoldan sva šla z Mileno še malo na oglede v okolico Union square in se po ulici Powell Street spustila do spodnje postaje Cable carja, kjer vozniki, oziroma bolje rečeno zavirači, te vagončke ročno obrnejo v drugo smer na vrtilni ploščadi, ki je vdelana v površino cestišča.

V tem delu mesta preseneča veliko število zaprtih trgovin in lokalov in to samo nekaj sto metrov stran od središča mesta Union square. Očitno biznis ne gre več tako, kot včasih…V bližini je tudi soseska Tenderloin, kamor pa turistom odsvetujejo, saj je tam leglo narkomanov, brezdomcev in gojišče kriminala… Zelo nazorno te prizore lahko vidimo na You tube in res te presune ko vidiš, kam lahko zabrede človek….

Na splošno pa je San Francisco bolj čisto in bolj prijetno mesto kot New York, sicer s stolpnicami v samem poslovnem središču, ostali deli pa so posejani z eno do dvo nadstropnimi hišami, ki se stiskajo ena ob drugo in popolnjujejo razgibane griče v mestu in okolici. Stalni spremljevalec mesta je megla, vendar smo imeli v času našega obiska relativno srečo, saj je bilo nebo čez dan jasno, tako da je sonce lahko segrelo mrzli veter s pacifiškega oceana.

 

SAN FRANCISCO - YOSEMITE - FRESNO

Zjutraj smo se vkrcali v naš avto in se v jutranji gneči na cestah odpeljali proti nacionalnemu parku Yosemite. Pokrajina med vožnjo se je spreminjala iz gozdnate v prerijo in nato v hribovju proti parku spet v gosto gozdnato pokrajino, prekrito z iglavci, ki so bili v več kilometrov dolgih površinah ožgani od preteklih požarov. Ponekod je bilo prav grozno videti ostanke ožganih debel, ki štrlijo v nebo, med njimi pa ponekod tudi podrte hiške, uničene med požarom.

Pri vhodu v park smo za vstop samo pokazali že vnaprej kupljeno karto Beautiful America, ki velja za ameriške nacionalne parke in stane bistveno manj kot vstopnina, ki bi jo plačali ločeno za vsak posamezni park.

Kakšnih hudih pohodov po parku nismo delali, v glavnem smo spodnji del parka prevozili, naredili pentljo do Yosemite valley in se nato vrnili na gorsko cesto proti Fresnu, kjer je bil cilj potovanja tega dne. Jasno, vmes smo se velikokrat ustavili za fotkanje slikovite pokrajine.

V parku nas je osupnila sama  obsežnost te znamenitosti in ogromni granitni skladi, ki tvorijo gorovje, ki obkroža dolino. Med skalami pa povsod slapovi, ki se zlivajo v reko, ki teče po dolini. Res lepo in enkratno doživetje.

Ko smo prispeli v Fresno, smo se za vtis zapeljali tudi skozi mesto, si privoščili večerjo v lokalu z ameriško hrano, ki je na koncu izpadla zelo pikantno mehiška in nato prijetno utrujeni zaspali v hotelu ob avtocesti na obrobju naselja.

 

FRESNO - SEQUOYA PARK - BISHOP

Naslednje jutro nas je čakala dolga vožnja do Bishopa, ki je izhodišče za ogled parka Mammoth lakes. Najprej smo iz Fresna zavili proti narodnemu parku Sequoya National Park, v katerem rastejo impozantne sekvoje, med njimi, z ameriškimi očmi, največje drevo na svetu….Dobri dve uri in pol smo se vozili do General Sherman tree, tega “največjega drevesa na svetu” in vmes občudovali vrhove gora, pobeljene s snegom in res impozantne sekvoje ter se žal spet srečali tudi z velikimi gozdovi zoglenelih debel, ki štrlijo v nebo. 

Po vijugasti cesti smo se nato spustili na drugo  stran parka in zavili proti Bakersfieldu, kjer so nas ob cesti spremljali  brezmejni nasadi sadnih dreves, vmes pa tudi več kvadratnih kilometrov velike površine sončnih elektrarn, postavljenih na rodovitna tla….Tik pred zavojem avtoceste od Bakersfielda proti Bishopu  pa smo se čudili tudi kar velikemu naftnemu polju, posejanemu s tradicionalnimi črpalkami, ki so neutrudno poganjale dragoceno tekočino iz zemlje v cevovode, napeljane v ogromne rezervoarje..

Kilometri so se vlekli, vozili smo po dolini med dvema gorovjema, dolina  med njima pa je prehajala iz puščave v rodovitna tla, pa spet puščava in slano jezero, in končno po skoraj 670 kilometrih smo prispeli v Bishop, našo postajo za prenočišče..Celotno pot od Bakersfielda do Bishopa smo naleteli morda na štiri naselja, kjer se človek lahko ustavi, drugače pa nas je spremljala divjina in redko posejani kampi, v katerih živijo ljudje v prikolicah..Ogromne površine in ogromne razdalje, ki jih pri nas nismo vajeni….

Bishop je majhna naselbina z nekaj več kot 3000 prebivalci, ki se razteza po gorovjem Sierra Nevada in služi kot izhodišče na pohodne poti in pozimi na smučišča. V lokalni restavraciji, ki nam jo je priporočil delavec na recepciji našega hotela, smo si naročili ameriško večerjo, ki nam je spet povrnila moči..Vročina pa je kar pritiskala, še zvečer, ko smo se odpravljali spat, je bilo nekaj manj kot 30 stopinj.

 

 

 BISHOP - DEATH VALLEY - LAS VEGAS

Zjutraj smo se začuda vsi zgodaj zbudili in po zajtrku kar kmalu odrinili na pot. V naselju Lone Pine smo z glavne ceste zavili proti Dolini smrti - Death Valley. Uf,....., kilometri so tekli, cesta ravna kot puščica, pejsaži narave so se stalno spreminjali, tako, da je bila vožnja res zanimiva…Ustavili smo se na treh punktih za ogled te znamenitosti, se ustavili tudi v odročnem hotelčku in se tam odžejali, natakar pa nam je dal tudi  nekaj dobrih napotkov za naprej. Že spet smo bili na cesti, dolgi, prašni, meječi na eni strani na ostanke jezera, oziroma bele usedline, ki so ostale za njim ter se nato ustavili v Badwater Basin, najnižji točki v Ameriki, kjer se bele površine ostankov jezera raztezajo kilometre daleč. Izvedeli smo tudi, kaj je ta bela usedlina, namreč sprva smo mislili, da je to sol - Natrijev klorid, izkazalo pa se je, da je to Boraks, Natrijev borat, ki so ga v preteklosti tu na veliko eksploatirali.

Ob času našega obiska je bilo tam 41 stopinj, naslednji dan pa smo na FB videli posnetek z zabeleženimi 48 stopinjami na istem kraju…

Še vožnja mimo Zabriskie point, razgledišča iz katerega vidiš kanjon Golden Canyon, ki smo si ga mi ogledali že z druge strani, zato smo tukaj kar hitro švignili mimo, kajti vročina 41 stopinj nam ni kaj prijala za obširne oglede….Nadaljevali smo mimo naselja Pahrpump, si tam privoščili kosilo v restavraciji Panda, ki spada v verigo kitajskih restavracij ter se nato po dobrih 140 kilometrih pripeljali v Las Vegas… Gneča, gneča,...., gneča na cesti, gneča v hotelu, na recepciji smo v  vrsti stali pol ure za check in,...., ter se nato spravili v sobe na kratek počitek…

Ta dan je bil poln prelepih pogledov na spreminjajočo puščavsko pokrajino in hribovja, ki jo obdajajo, utrujala pa nas je kar huda vročina, saj so bile temperature okoli  poldneva že 40 stopinj pa tudi čez, odvisno od kraja, kjer smo se gibali..

Jasno smo si zvečer ogledali okolico hotela in pasli firbec v hotelskem kazinoju, no par dolarjev sem tudi vrgel igralni avtomat, toda brez haska. Vsaj v hotelskem baru smo nato dobili nekaj za naš denar, igralni avtomati so nam ga požrli brez rezultata….

 LAS VEGAS in HOOVER DAM

Naslednji dan je bil namenjen ogledom Las Vegasa, pred tem pa smo se zapeljali še do Hoover dama, ogromnega jezu, ki so ga v dolini reke Colorado zgradili pred drugo svetovno vojno. Res impozantna stvaritev človeškega znanja in tehnologije…

Med vračanjem v mesto smo se ustavili za ogled velikega trgovskega centra Walmart in si pasli oči na ogromni izbiri artiklov, no tudi nabavili smo si nekaj stvari za pod zob, da optimiramo potovalni budžet..Kajti hrana in pijača ni poceni, kot to govorijo razni vplivneži na netu, cene v lokalih so bistveno višje kot pri nas….

V Las Vegasu smo zavili proti najbolj obljudenemu delu mesta in parkirali pri hotelu Bellagio..Iz parkirišča je pot speljana direktno v igralnico hotela, tako, da se ji ne moreš izogniti.

Kiča v avli pred igralnico je na tone, toda tako prijetno aranžiranega, da te enostavno potegne…Naredili smo kratek peš krog po ulici, uživali v predstavi vodne fontane pred hotelom, se osvežili na terasi pod Eifflovim stolpom nasproti Bellaggia, ter se nato kmalu vrnili v avto, kajti 39 stopinj ti nabija v glavo in res nam ni treba trpeti, če ni nujno…. Tako smo v nadaljevanju po dveh neuspešnih iskanjih parking placa za Venetian hotel, ki je sicer s svojim Ponte Rialto in kanali z gondolami vreden ogleda, kar hitro obrnili proti naši Sahari, ne da bi videli to znamenitost in se odpravili na kratek počitek pred večernim ogledom mesta…

Zvečer smo se zapeljali dobre tri kilometre proti drugemu koncu mesta na ogled znamenite ulice Freemont Street, in doživeli enkratno izkušnjo odtrganosti, dekadence in svetlobnih efektov. Kaj takega še nismo videli in ta ulica preseže newyorški Times Square, kar se tiče vizualnih učinkov in tudi dogajanja na ulici… Na vsakem koraku ulični umetniki, pa skoraj nage mladenke in mladci se hočejo slikat s tabo, seveda za denar, na vsakih sto metrov stojijo odri z živo rock glasbo, tako glasno, da ti telo vibrira od močnega zvoka..Pa ekran, kot streha, v loku napet čez celo ulico v dolžini kilometra, na katerem se izmenjujejo animacije,...., noro…. No, na koncu ulice smo našli barček, malo stran od gneče in hrupa, kjer smo si privoščili pijačo in opazovali brbotanje življenja in zabave okoli nas…

 

LAS VEGAS - ZION PARK - PAGE

Naslednje jutro smo se poslovili od Las Vegasa in si rekli nikoli več, ter se podali v puščavo, po cesti do Lake Powell, oziroma mesteca Page. Po do sedaj videnem se mi je zdel prehod skozi dolino parka Zion najlepši do sedaj…Pejsaži pokrajine so se menjali vsake pol ure, pogledi na gorovja in pregrade s spreminjajočimi barvami te res prevzamejo….vse skalovje v soteskah izgleda zbrušeno, zelo verjetno od ledenika, ki je pred mnogimi tisočletji drsel čez to pokrajino…..Ustavili smo se tudi na razgledni točki za ogled jezera Powell, ki je nastalo z zajezitvijo reke Colorado z jezom v Glen Canyon. Zgodaj popoldan smo se pripeljali do cilja in uživali v sproščenem vzdušju ter bazenu našega hotela ter si nato privoščili še okusno barbecue kosilo v sosednji restavraciji..

Zvečer smo v isti restavraciji, oziroma ob njej, ker enostavno ni bilo proste mize, uživali v živi glasbi starih rokerjev, ki so matrali kitare na odru ob mizah.

 

PAGE - ANTHELOPE CANYON, HORSESHUE BAND

Dan v Pageu smo izkoristili za ogled dveh največjih znamenitosti v tej dolini, to je Antelope Canyon in Horseshue band.

Po zajtrku v hotelu smo se zato odpravili proti vstopni točki v Lower Antelope Canyon. Vstopnice za to znamenitost sem rezerviral tri mesece prej, ker je povpraševanje noro, takrat psta bila prosta samo še dva časovna slota v tem dnevu.

Ogled traja približno eno uro in v tem času se skupina z vodičem spusti po strmih stopnicah v kanjon ter ga nato dobrih 300 metov prepešači in uživa v igri svetlobe na stenah peščenjaka, ki jih je izdolbla voda. Res lepo in hvaležno za fotkanje….

Zapeljali smo se še do obale jezera Page, z lepimi pogledi na bližnja gorovja in kamnite skulpture, ki jih je izoblikovala narava.

V nadaljevanju smo se premaknili nekaj kilometrov proti jugu do kanjona reke Colorado, kjer je voda izdolbla strugo, ki se za 180 stopinj ovija okoli hriba in se zaradi značilne oblike imenuje zavoj Konjska podkev ali Horseshoe band. 

Opoldansko sonce in vročina sta nas dodobra zdelala, še dobro, da klima v avtu izvrstno dela …Za kosilo smo obiskali lokalno picerijo v Pageu in za 50 dolarjev dobili dve pici in pijačo. Toda, wtf, pico ti postrežejo v kartonu, brez pribora.., ni šanse, da ga dobiš…. Tako smo se matrali, kot Indijanci včasih in jedli z rokami….Ostanek dneva je bil namenjen počitku in sprostitvi, saj nas je do sedaj desetdnevno potovanje že kar utrudilo….

Z Mileno sva se sicer še zapeljala do Waterhole Canyon, ki pa je bil žal zaprt, zato sva obrnila proti domačemu hotelu in zaključila oglede za ta dan..

Za zvečer smo sicer dogovorjeni za ogled lokalnih cerkva, bomo videli kaj bo čas prinesel….

No, res smo se sprehodili ob ulici, kjer cerkve različnih ločin stojijo ena zraven druge in našteli smo jih sedem. Sicer vse zaprte, tako, da si ogledov nismo mogli privoščiti..

Jutri gremo naprej, vsebino v kovčkih je potrebno posortirati, saj so v dneh potovanja kar narasli, ker pač stvari niso več tako lepo zložene, kot na začetku..

 

PAGE - GRAND CANYON - FLAGSTAFF

Po dveh prespanih nočeh v Pageu smo zjutraj odrinili novi pustolovščini naproti. Glavni cilj potovanja tega dne je bil ogled Grand Canyona, ene največjih znamenitosti tega področja.

Na poti proti temu narodnemu parku smo za nekaj kilometrov skrenili s poti in si ogledali odtise dinozavrovih stopal v okamenelem močvirju..Zanimivo, lokalni Indijanec nam je pokazal pot in nam tudi razložil osnovne informacije povezane s temi odtisi.. Povedal je, da živi v zeleni oazi pod gorovjem nekaj kilometrov stran, da se doma ukvarjajo tudi s poljedelstvom in pa ročnimi deli. Glavno indijansko pleme tu so Navaji. 

Žalostno, kaj so belci storili tem prvotnim prebivalcem in staroselcem…. Pokradli so jim zemljo, jih zaprli v rezervate in sedaj se to ljudstvo preživlja kakor ve in zna. Redki končajo šole, drugi  pa se ukvarjajo z domačo obrtjo in prodajajo kar pač imajo… V centru narodnega parka smo videli veliko bolje organizirane domačine, ki v lepo urejenih kočah prodajajo izdelke domače obrti. Za ogled in fotkanje kanjona smo se ustavili na treh punktih, vseh ostalih smo se ognili zaradi velike gneče. Pokrajina se je iz Pagea zlagoma spreminjala, najprej iz puščavske pokrajine v prerijo, nato pa z naraščanjem višine najprej v grmičasto, nato pa v centralnem delu parka v gosto gozdnato pokrajino, ki nas je potem spremljala vse do cilja tega dne, mesta Flagstaff.

To je prijetno mestece, vse v zelenju, kjer okoli starega mestnega jedra rastejo nove zgradbe, vključno z univerzitetnim središčem. Po kosilu smo se šli še malo potepati po zloglasni Route 66, vendar smo kar hitro obrnili, ker žal značilnih zgradb in atmosfere ob cesti nismo našli…. No mogoče jutri, ko nadaljujemo pot proti Scottsdale….

 

FLAGSTAFF - SEDONA - SCOTTSDALE

No, route 66 nismo več našli na naši poti.. Je bilo pa zato veliko drugih lepih ogledov ta dan..

Najprej so se peljali proti Oak Creek Canyonu in po ca 30 prevoženih kilometrih naleteli na zaporo ceste, naprej nismo mogli….Enostavno smo se morali obrniti in se usmeriti po glavni cesti proti Phoenixu in nato zaviti proti Sedoni… Pokrajina se je iz gozdnate pri Flagstaffu z nižanjem nadmorske višine pričela spreminjati, najprej v skalnato z značilnimi oblikami površinske erozije do prerije in nato puščave proti Phoenixu.. Tudi temperature so iz prijetnih 20 stopinj zjutraj v Flagstafu linearno naraščale s časom in padanjem nadmorske višine, tako, da smo v Phoenixu, konkretno predelu Scottsdale imeli konkretnih 40 stopinj popoldan…

Na poti po lokalni cesti nazaj proti Sedoni si sicer nismo ogledali Oak Creeka, ker je bil previsoko in bi se morali vračati preveč kilometrov, zato pa smo v predelu Sedone videli čudovito skupino gora imenovano Chatedral Rock in okoliška hribovja imenovana Bell Rock. Na glavno cesto proti Phoenixu smo se vračali po drugi, zahodni cesti in občudovali res lepo urejeno naselje, ki je posvečeno turizmu..

 Na poti proti cilju smo še enkrat zavili s poti in si ogledali nacionalni spomenik Montezuma castle, naselbino plemena Sinagua, ki so jo staroselci v pradavnini vzidali v stene gorovja ob Capo Verdeju. 

V nadaljevanju smo zavili tudi proti zgodovinski zahodnjaški vasici imenovani Pioneer Arizona Living history Museum, v kateri se stanovalci sprehajajo v starodavnih oblačilih in za obiskovalce prikazujejo tedanji način življenja.. Žal je bila naselbina zaprta, verjetno zaradi vročine, kajti tam je temperatura že dosegala 40 stopinj…  Tako smo našo dnevno turo zaključili v zgodnjem popoldnevu in jo začinili z do tedaj najboljšim kosilom v restavraciji Culinary Dropouot v Scottsdaleu..

Popoldan smo se osvežili v hotelskem bazenu in večer zaključili z lastno happy hour, za katero smo material nabavili v sosednjem Sprouts farmers market. Tudi Cabernet Sauvignon ni manjkal 🤣

 

SCOTTSDALE - SAN DIEGO

Ta dan nas je čakala zadnja dolga vožnja in sicer iz Phoenixa, natančneje Scottsdalea do Kalifornije in sicer smo dan zaključili v San Diegu.

Vožnja je bila enolična, sicer spet z izmenjevanjem površinske slike od lepo urejenega mestnega urbanega dela Scottsdalea, preko prerije in prave puščave Sonora s sipinami, do prehoda skozi kamnito gorovje Coyote Mountains v zeleno dolino, ki se steka proti San Diegu. Glavna vodna žila, ki napaja to področje, je reka Kolorado in množica kanalov speljanih iz nje za namakanje obdelovalnih površin.

Med vožnjo smo srečevali ali prehitevali ogromno dolgih tovornjakov, na progi ob cesti po kateri smo vozili, pa smo srečevali tudi dolge vlakovne kompozicije…Za primer, kompozicijo 140 vagonov, naloženih z dvemi kontejnerji v višino, so vlekle štiri močne dizelske lokomotive. Res impozantna dolžina kompozicije je bila tam okoli dva kilometra….

Po prihodu smo si popoldan ogledali stari del mesta San Diego z zgradbami zgrajenimi v španskem kolonialnem stilu, ki je spremenjen v muzeje in obdan s krasnimi parki. Za naše pojme je bilo to najlepše mesto na potovanju. Še večerja v eni od pristaniških restavracij in dan je bil pri kraju.. Naše potovanje se je počasi iztekalo, naslednji dan sledi še kratka vožnja do Los Angelesa in potem se bomo kmalu poslovili od Amerike in se odpravili proti domu..No, počasi, čakala sta nas še dva dneva v Los Angelesu…

SAN DIEGO - LOS ANGELES

Pred odhodom iz San Diega smo si ogledali še muzejsko letalonosilko Midway, ki je zasidrana v pristanišču in je na ogled proti plačilu vstopnine.. Zanimiva gmota tehnike, ki so jo izdelali med drugo svetovno vojno in jo splavili 4 dni po koncu te vojne.. Služila je do nedavna, zdaj pa mirno počiva in razkazuje svoje drobovje in letala parkirana na palubi..

Ker smo zjutraj v hotelu dobili samo majhne kolačke, smo si hitro našli tudi nekaj za pod zob in končno smo enkrat jedli na ulici pravi ameriški Hot Dog.

Na kratki poti proti Los Angelesu smo se ustavili tudi na Long Beach za osvežilno pijačo in opazovanje dogajanja na plaži. Pravzaprav nihče ne plava, obiskovalci uživajo v mivki in poležavajo ob opazovanju butanja valov pacifiškega oceana v obalo.

Ceste vpadnice v Los Angeles pa so dobesedno zatrpane, zastoji so res na vsakem koraku… In prvi vtis…., kolone, zastoji, veliko več brezdomcev, kot smo jih videli do sedaj, ulice umazane, vozniki živčni,....torej nič dobrega, bomo videli naslednji dan, če bo kaj bolje…

Edina dobra stvar, ki smo jo ta dan doživeli v tem mestu, je bila mehiška restavracija, tista prava, polna gostov, napolnjena z bučno mehiško glasbo.. Za pošten denar smo se dobro najedli, za spremembo sladke in ne začinjene mehiške hrane.

 

LOS ANGELES

Nastanjeni smo bili v hotelu Super 8 na Sunset bulevarju, ki je včasih veljal za umetniški del mesta, zdaj pa zgleda zapuščen in na meji kaosa, kajti ulice že zasedajo brezdomci..Ponoči smo celo slišali streljanje….

Prosti dan pred vrnitvijo domov smo izkoristili za ogled mesta. Zjutraj smo se najprej zapeljali do razgledišča v mestu, od koder se lepo vidi ogromen napis Hollywood, ki bedi nad mestom, vendar nam je megla in pa navigacija malo iz smeri pokvarila užitek fotkanja…

Tudi naslednja točka, observatorij, je bila zavita v meglo, zato smo samo zaokrožili in na vrhu hriba zavili nazaj v dolino.

Nato smo zavili proti Hollywood bulevarju, kjer je aleja slavnih, z zvezdami vdelanimi v pločniku, na katerih so imena slavnih igralcev, kompozitorjev, režiserjev itd.. Moram reči, da nas je zadeva razočarala, kajti ulica je umazana, na njej je polno klošarjev, večina lokalov je zaprtih…., nič kaj slavnostno in zadeva ne pusti nobenega pozitivnega vtisa..

Nadaljevali smo po Sunset boulevard do Beverly Hills in Rodeo drive ter občudovali lepši del mesta z urejenimi ulicami, lepimi hišami z vrtovi, kjer je sicer večina hiš skrita za visokimi zidovi ali živimi mejami. Ta del mesta ima tudi lepe lokale in stolpnice, bistveno drugače, kot smo to videli na Hollywood bulevarju..

Ustavili smo se tudi na plaži in šli tudi na Santa Monica pier, ki vre od življenja. Tu se tudi konča znamenita Route 66.

Zdi se, kot bi se cel Los Angeles preselil na plažo in na pomol. Ljudje občudujejo ulične umetnike, ki na vsakem koraku ponujajo na ogled svoje veščine, opazujejo dogajanje na plaži, si privoščijo zabavo v zabaviščnem parku, ali pa samo enostavno namakajo trnke s pomola…Prijeten sprehod smo zaključili v restavraciji Bubba Gump, ki je tematsko urejena na temo filma Forrest Gump, ter si privoščili pokušino na različne načine pripravljenih rakcev… Okusna zadeva  :-).

Naslednji cilj so bili Sony studios, ki smo si jih hoteli ogledati, vendar so nas tam prijazno odslovili, ker je zadeva v sobotah in nedeljah zaprta….

Nadaljevali smo do muzeja J.Getty na vrhu hriba, do katerega te s parkirišča potegne namenski shuttle, ki je vezan samo na ta muzej… Impresiven kompleks stavb, posvečenih umetnosti, so odprli leta 1995. Financiral ga je Getty trust in je stal 1,3 milijarde dolarjev…Kako drugačna slika, kot pri nas, ko gre kapital samo v privatne žepe, iz njih pa bolj težko…

Ob vhodu so nas ustavili in povprašali po rezervaciji, pa smo jim odgovorili, da je nimamo..

“It is your lucky day”, so dejali, danes je vstop prost, lahko greste naprej…

Po ogledu dveh razstav in sprehodu po kompleksu, smo se počasi vrnili v naš hotel, kajti bilo je že pozno popoldan.. Malo počitka, zvečer pa še ena pijača za slovo od Amerike, kajti jutri se samo še odpeljemo na letališče in zapustimo to deželo, po kateri smo potovali 14 dni… 

Uredil sem še check in za lete do Benetk in pripravljeni smo za naslednji dan…. 

Zjutraj pa pospravljanje kovčkov, urejanje za pot, oddaja avtomobila na letališču in že smo bili v potovalnem vrvežu, ki nas je ponesel do našega izhodišča potovanja, letališča v Benetkah.

Že na vmesnem pristanku, v Munchnu pa smo si rekli, oh, končno doma….

 

Še kratek povzetek:

Amerika je dežela širjav in daljav.. Poti se ne štejejo v kilometrih ali miljah, pač pa v času, kajti razdalje so res ogromne. Tudi v mestu si premikanja brez prevoza ne moreš predstavljati.. V štirinajstih dneh našega potovanja smo prepotovali zvezne države New Jersey, New York, Kalifornijo, Arizono, Nevado in Utah (no, New Jersey in Utah bolj v tranzitu), prevozili 4400 kilometrov in videli veliko zanimivega, za evropske oči včasih tudi nerazumljivega. Na splošno pa lahko rečemo, da smo doživeli to deželo na hitro, na instant, kajti dolgotrajne vožnje vsak dan in hitri ogledi znamenitosti zaradi napetega urnika sicer dajo sliko za vtis, ki pa včasih lahko zavede…

Ljudje so prijazni in ustrežljivi, pripravljeni pomagati in bolj odprti za komunikacijo, kot pri nas doma. Vzporedno pa med vožnjo ali v mestih vidiš tudi veliko revščine in ljudi na robu, ki se trudoma prebijajo skozi vsakdan..

Ko že omenjam vožnjo, glavne povezovalne ceste so najmanj dvopasovnica v vsako smer, pasovi so običajno ločeni z naravnimi pregradami. Vozili pa smo se tudi po šestpasovnicah v eno smer in skozi cestna vozlišča, ki bi jih brez navigacije težko zmogli, če sploh. Tovornjaki so ogromni, na evropske ceste ne pašejo, vozijo tudi 130 km na uro…Kljub omejitvam vsi vozijo hitreje, dokler jih ne ustavi policija….

Skoraj povsod, tudi v hotelih, kjer smo spali dobiš hrano postreženo s priborom za enkratno uporabo, izjema so bile restavracije. Vsa hrana razen slane, je sladkana, prebava potrebuje en teden, da se navadi na spremembo…

Med potovanjem smo videli veliko lepega in zanimivega, pa tudi scene, ki jih pri nas še nismo vajeni. Tu mislim predvsem veliko brezdomcev, čeprav se v mestne četrti, kjer so skoncentrirani, sploh nismo podajali. Pa ogromno število velikih  kamperjev, ki običajno za seboj vlečejo še avto ali prikolico in nato v veliki večini stojijo v organiziranih naseljih, pa tudi samotno parkirani v preriji. Očitno veliko ljudi živi na ta način.

Preseneča veliko število ogromnih polj sončnih elektrarn, ponekod jih uporabljajo kot streho hlevov za živino. Ampak dimenzije le tega so res velikanske, en sklop take elektrarne se razteza v dimenzijah kilometrov, ne metrov…

Tudi farme za živino in polja so za nas nepredstavljivih dimenzij in se raztezajo v kilometrskih dimenzijah.. 

Najbolj nam bo v spominu ostala slikovita pokrajina, ki nas je spremljala ob poti, čudovite naravne znamenitosti, pa tudi velikost, impresivnost stavb in odštekanost velemest, ki smo jih videli…

 Kljub vsemu videnemu in napisanem pa še enkrat in to iz srca lahko rečemo, da imamo najlepšo domovino in si lahko zaneseno ponovimo: povsod je lepo, a doma je najlepše…

 

 Disclaimer:

Opozorilo: material predstavlja osebno videnje avtorja in informacijo o potovanju ter ne more služiti kot vodič, zato ne prevzemam nobene odgovornosti za pravilnost podatkov ali negativne posledice, ki bi nastale na osnovi uporabe zgornjih informacij. Uporaba podatkov iz tega dokumenta je dovoljena, vendar  le na lastno odgovornost uporabnika informacij!

Copyright:

Podatkov in slik iz tega dokumenta brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in objavljati  v drugih javno dostopnih aplikacijah ali objavah, niti v delih, niti v celoti!

  

Foto:   Milena in Frenk Žun

Avtor: Frenk Žun