Corse / Korzika, Toscana, Pisa, Firenze (Florence), Benetke(Venezia), 2013

Uvod

Za letošnje počitnice smo si z ženo Mileno in sinom Andražem

namesto tradicionalne Dalmacije izbrali Korziko.

Več prijateljev in sine Gašper, ki so že bili tam, so z zanosom opisovali lepote tega francoskega otoka, ki se želi za vsako ceno odcepiti od velike matere in zaživeti samostojno pot.

Vsi starejši Slovenci poznamo Korziko predvsem po hudi letalski nesreči letala takratne Inex Adrie Airways v Novembru 1981.

Med pristajanjem na letališče Napoleon Bonaparte pri mestu Ajaccio, se je letalo zaletelo v goro in nesreča je mnogim Slovencem vzela sorodnike, prijatelje, znance.

Prizorišče nesreče so do konca očistili šele slovenski prostovoljci v odpravi nekaj let nazaj.

Slovenci večinoma Korziko odkrivamo zadnjih nekaj let, ko so nam meje na široko odprte in si lahko privoščimo take izlete.

Vse skupaj cenovno namreč ni nič dražje,kot nam najbližja hrvaška obala....

Ampak take informacije postanejo dosegljive šele s tehnologijo kot je Internet in pa z vse večjo frekvenco obiska Slovencev na Korziki...

Že nekaj mesecev prej sem preko Interneta rezerviral povratno karto za trajekt, ker je v takem primeru cenejša....

S potovanjem, sem se pričel malo bolj resno ukvarjati zadnji teden pred odhodom, ko sem naredil grobi oris poti in rezerviral hotele za nazaj. Na poti domov smo si namreč hoteli ogledati še nekaj italijanskih znamenitosti, predvsem utrip Toscane, Piso in pa Firenze.

Vse ostalo sem prepustil dnevnemu načrtovanju, nabral pa sem si tudi informacij o možnostih na otoku pri prijateljih in sinetu.
Povezava do kratkega slajdšova s potovanja: http://www.youtube.com/watch?v=NxXuQLZ3w7w

Potovanje do Livorna

Pot do pristanišča, od koder nas bo trajekt odpeljal na Korziko, je potekala gladko, brez zastojev, katerih sem navajen v Italiji.

Nekaj kav in energetskoh napitkov mi je dalo dovolj energije, da smo brez problemov prevozili razdaljo do Livorna.

Vse časovne rezerve, ki sem jih predvidel za take primere, so tako ostale neizkoriščene in ta čas smo preživeli na parkirišču pred našim trajektom, ki je že globoko dihal na privezu v Livornu.

V čakanju na vkrcanje smo skušali nekako zaspati, premetavali smo se po sedežih in skušali priklicati spanec, vendar nas je v teh prizadevanjih prehitelo jutro.

 Trajekt do Bastie

Dve uri pred izplutjem tajekta je osebje začelo z vkrcavanjem, ki je potekalo gladko, brez zapletov. Za vkrcanje potrebuješ print potrdila plačila z vsemi podatki o potnikih in destinaciji.  Pred vkrcanjem ti z optičnom čitalcem skenirajo črtno kodo na tem dokumentu, sprintajo vozovnico, in že si na trajektu.
Trajekt je res mrcina, takih v Jadranu večinoma nismo vajeni in kar doživetje se je peljati z njim. Štiri ure plovbe iz Livorna do Bastie so kar hitro minile, vmes smo še srečali Mengšane, skoraj sosede, ki so se tudi peljali podobnim dogodivščinam nasproti.

Potovanje od Bastie do Rindonare

Po izkrcanju v Bastiji smo takoj nadaljevali pot ob južni obali otoka proti jugozahodu, kjer je bil naš prvi ciljni kamp , Rindonara, ki se imenje po prelepi plaži, nad katero leži.

Potovanje samo nič posebnega, klasični transfer z vmesnimi postanki za nujne potrebe in pijačo. Takoj pa opaziš agresivno vožnjo nekaterih Francozov, ki se ti dobesedno prilepijo na rit in ti sledijo tako, dokler jih ne spustiš naprej.

Ceste pa take kot v Sloveniji, veliko lukenj in krp na cestišču priča, da tudi tukaj država vzdrževanju cest ne namenja kaj dosti denarja.

Kasneje toliko bolj logično postane nagnjenje Francozov do terenskih vozil...po takih cestah se najbolje prevažaš s terencem...

Še relativno zgodaj smo prispeli v kamp in si našli primeren prostor za šotor. Tu sem videl prednost malo zgodnejšega prihoda v kamp,po nekaj urah je tu mrgolelo kandidatov za lepe parcele, pa jih žal ni bilo več.....

Sestavljanje šotora je bilo svojevrstna dogodivščina, takole kampirali smo namreč prvič in kar nekaj stvari smo tako počenjali povsem na novo, brez izkušenj...

Kljub vsemu smo si še pred večerom postavili naš veliki šotor in si tako zagotovili streho nad glavo čez noč....

La Rondinara

Velja za eno najlepših plaž na otoku, oglašujejo jo kot najlepšo na Mediteranu....

Nekaj minut vožnje ali hoje iz kampa potrebuješ, da prideš do nje.....

Plaža pa večinoma iz mivke, ki mi ne leži....naslednje dneve smo odkrili majhne kotičke z bolj peščeno plažo, kjer si prvič malo izoliran od gneče, drugič ni ti potrebno stalno čistiti mivke iz vseh gub in mrtvih kotov...

Ja, lepo, ampak vroče tudi...sonce nažiga kot za stavo, naravne sence skoraj ni, tako, da je nujen kakšen senčnik, ko se podaš na plažo.

Drugače pa so relativno podobne tudi plaže v okolici, kot so Palombaggia, Santa Giulia in druge. Sam kamp nudi dovolj velike parcele in lepo urejene sanitarije. Blizu je tudi trgovina z osnovnimi potrebščinami, ki pa so veliko dražje kot v supermarketu....

Tudi ostale cene so za naše pojme relativno zasoljene, zato si proračun popraviš tako, da greš nabavljat v malce oddaljeni PortoVecchio. Pa se vseeno splača.....

Porto-Vecchio

Med kampiranjem v Rondinari smo si ogledali tudi okolico in prvi cilj je bil mestece Portovecchio.

Majhno mestece s srednjeveškim obzidjem in ozkimi uličicami v starem delu

očara in že dopoldan pokaže utrip, ki pa je v glavnem pogojen s trumami turistov, ki se zlivajo proti centru na oglede....

Alta Rocca 

Naslednji dan smo si zadali za cilj ogled slapov v pogorju narodnega parka. Vožnja po ozkih cestah je svojevrstno doživetje, posebej pa očarajo nenavadne oblike skalnih skladov in vrhov pokrajine, skozi katero smo se vozili.

Pot do slapov je potrebno prehoditi peš, od parkirišča do cilja je približno tričetrt ure hoje. Kmalu po štartu s parkirišča so se v ozadju začeli zbirati nevihtni oblaki, vendar smo vseeno vztrajali do cilja, ko pa nas je dosegla nevihta.

Prej oddaljeno grmenje se je hitro približalo in v nekaj minutah smo bili sredi

neurja s točo in strelami. K sreči smo našli zavetje pod ogromno skalo, kjer smo prevedrili naslednjo uro, da se je ujma polegla in smo se nato med kapljami pojemajoče nevihte vrnili do avtomobila. Temperatura se je zaradi slabega vremena hitro spustila, tako, da smo bili v kratkih hlačah in rokavih kar rahlo podhlajeni, ko smo prišli na cilj.

Tudi nedolžen potok iz začetka pohoda se je spremenil v deroč hudournik, ki ga nismo mogli več prečkati ne da bi si zmočili noge...K sreči se je vse dobro

končalo in nadaljevali smo vožnjo skozi čudovito pokrajino do PortoVecchia in nato ob obali nazaj do našega kampa.
GPS sled našega pohoda:http://www.sports-tracker.com/#/workout/franczun/96e23ph783ktqntf

Bonifacio

Naslednji dan je bil cilj ogledov slikovito mestece na jugu otoka z imenom Bonifacio.

Posebnost mesta je, da je zgrajno na klifih, ki se odsekano spuščajo v morje in ponekod izgleda, kot da se bodo zgradbe zdaj zdaj zrušile v valove....

Pogled je veličasten, sprehod nad in pod klifi pa ti odpre dodatno sliko te prečudovite igre narave.

Tudi samo mestece je vredno ogleda, sprehod po ozkih uličicah ob obzidju in v notranjosti starega jedra ima poseben čar.

Naleteli smo tudi na hišo v kateri je živel Napoleon Bonaparte, ki pa je obeležena le s skromno napisno tablo in na zunaj nič kaj posebej urejena.

Ajaccio

Pot iz Rondinare proti Portu nas je vodila tudi mimo mesta Ajaccio. Zavili smo vanj, pa bi bilo bolje, če ne bi....Neznosna gneča na ulicah, zastoji, v glavnem, čim je bilo mogoče, smo obrnili in jo popihali iz tega kaosa.

Calanche da Piana

Med potovanjem proti naši naslednji destinaciji Porto, smo se peljali tudi skozi sanjsko oblikovano pokrajino, imenovano Calanche de Piana, ki se odpre na cesti med mestecem Piana in Portom. Neverjetne oblike skal, ki jih je izoblikovala narava, spominjajo na vse mogoče pojave iz vsakdanjega življenja. Prav neverjetno ter vredno ogleda in postankov ob poti....

Porto

Sama vasica Porto je bolj pristanišče, v katerem so locirani hoteli in restavracije, vse je posvečeno turizmu...ogleda vredna je spet pokrajina, ki obdaja mesto in starinski stražni stolp, ki se dviga nad vhodom v pristanišče.

Tudi plaža je lepa, peščena, široka, nikoli polna. Na levi jo obdajajo strme stene, ki jih navdušeni plezalci v prostem slogu veselo obvladujejo čez cel dan....kamp leżi ob naselju v prijetnem zelenem parku, ki nudi dovolj sence in zaščite pred vročim poletnim soncem. Za naš okus je ta kamp celo boljši od Rondinare...no sanitarije so sicer čiste, toda potrebne obnove, drugače pa je plaža lahko dostopna, bližina vasi in njenega utripa pa tudi doda svoje.

Gorges de la Spilonca, Pont de Zaglia

Za ogled smo si tudi tokrat izbrali naravne znamenitosti, tako, da smo se odpeljali do vasice Evisa v notranjosti, približno 20 km od Porta. Cesta nas je spet vodila skozi čudovito pokrajino, drugačno kot smo jo videli v prejšjnih dneh. Tu smo se vozili po ozkih gorskih cestah skozi gorovje, sestavljeno iz vrhov ostrih oblik in nazobčanih struktur. Vse v odtenkih rjave barve, poraslo z zelenjem, tako, da ima človek kljub divjini občutek, da prehaja skozi park, nerejen in namenjen ogledu.....

Iz vasice Evisa smo nato peš krenili po bregu navzdol do potoka Spilonce, ki v grapi spodaj tvori lepe vodne kaskade. Znamenitost je tudi starodavni most iz 15. stoletja, ki pa ga ravno obnavljajo, tako, da ga nismo videli v vsej njegovi lepoti. Celotna trasa pohoda poteka po starodavni poti, ki je včasih povezovala vasi med seboj. Dol je še šlo, za nazaj pa smo se ob opoldanski vročini krepko spotili. No ja, če pomisliš, da so te strmine ljudje morali vsakodnevno obvladovati za preživetje, mi pa smo tukaj samo zaradi zabave...Spet lepo, vredno ogleda in vloženega truda.
GPS sled našega pohoda:http://www.sports-tracker.com/#/workout/franczun/biktgag2ss8g33s0

Girolata, Galeria

Ogledat smo si šli tudi plaže vzdolž obale od Porta do Calvija. Pokrajina in vożnja je bila proti ostalim ogledom dolgočasna in utrujajoča. Kamp Girolata in istoimenska plaža v istoimenskem zalivu pa je tako oddaljena od civilizacije, da nam ni teknila. Nadaljevali smo z vožnjo še do vasice Galeria, kjer smo našli miren kotiček na plaži in razprostrli brisače in ostalo kramo. Razbrazdana obala in skalovje v vodi nudi dobro okolje za življenje morskih prebivalcev, zato sva z Andražem veselo

snorkala v vodah zaliva in ob obali. Tu se je dalo pod vodo videti daleč največ, proti ostalim plažam, kjer smo bili.

Do Calvija se nam ni dalo, smo rekli, mogoče kdaj drugič....preveč ovinkov in kilometrov...raje smo se obrnili nazaj proti našemu kampu v Portu....

Corte

Počasi smo se odpravili proti domu....Na poti proti Bastiji, kjer se bomo naslednji dan vkrcali na trajekt, smo vozili skozi čudovito pokrajino, imel si občutek, kot da se voziš po Veliki planini.....tudi gore so spremenile barvo, skale so zelenkasto odsevale v dolino..nekaj navdušenih planincev se je ob poti odpravljalo v gore....Skozi doline in soteske smo se po ozkih cestah prebili do mesta  Corte. Veliko naselje, po občutku eno največjih na otoku...čarobne ozke uličice, posejane z majhnimi lokalčki, poudarijo romantičnost starega mestnega jedra. Tudi trdnjava na vrhu skale je posebna, kaže svojo nedostopnost in poudarja pomen kraja...

Patrimonio

Je vasica, kjer smo rezervirali hotel za prenočevanje pred odhodom na celino...Hotel La Palma leži ob krožišču proti naslednji vasi Saint Florent. Kar je bilo zanimivega, je bil tu sprehod skozi vas do cerkve, ki je rahlo posebna, v pravilnih presledkih ima v vseh svojih stenah prazne vdolbine oziroma line...zakaj, nam takrat ni uspelo izvedeti.
V Livornu pa smo nato naleteli na zelo podobno rešitev in odkrili, da so line enostavno vir notranje osvetlitve.....

Večje gostinske ponudbe vasica ne premore, zato smo podaljšali do bližnje vasi, oziroma že kar mesteca, Saint Florent.

Saint Florent

Pravo turistično naselje.. Tu mislim predvsem na kombinacijo marine, trgovinic, lokalčkov, pogledov starega mestnega jedra in ostalih značilnosti instant turizma....

Svet je res majhen, srečali smo znance iz naših krajev, ki sta se z motorjem odpravila po otoku. Ob pivu smo si izmenjali nekaj imformacij in se nato veselo razšli z željo po srečni poti in lepih doživetjih.

Bastia

Dopoldanska  vožnja do Bastie je hitro minila in postavili smo se v vrsto za trajekt. Proti pričakovanjem je bil trajekt le delno zaseden, tako, da bi lahko čas za čakanje izkoristili za kaj bolj zanimivega..

Kljub vsemu nam je uspelo videti nekaj zanimivosti v mestu, za ogled starega mestnega jedra pa bo potrebno priti še enkrat......

Nato vkrcanje na trajekt in štiri ure plovbe do Livorna....malo kartanja vmes, pa sudoku, ali križanke in pot kar hitro mine.

Livorno

S pomočjo navigacije smo hotel našli brez broblemov, oddaljen je le nekaj kilometrov stran od pristanišča, tako da tudi vožnja ni bila dolga. Po nastanitvi smo jo ubrali nazaj v mesto, da si naberemo nekaj vtisov in pojemo kakšno krajevno specialiteto..Proti pričakovanjem in napovedim je staro mestno jedro prav prijetno, prepredeno s kanali kot Benetke, popoldansko sonce pa je s svojimi žarki igralo prelepe igre svetlobe na raznobarvnih fasadah in dodatno olepšalo naš ogled.

Na koncu smo si za zelo zmerno ceno, veliko nižjo od cen na Korziki, privoščili pokušino krajevnih dobrot....no Andraž ni zmogel brez pice...

Pisa

Naslednje jutro smo takoj krenili naprej, prvi cilj je bila Pisa. Sprva smo nameravali pogledati samo stolp in katedralo, ko pa smo bili tam, pa nas je potegnilo še v stari del mesta. Ni nam bilo žal, veliko lepih zgradb smo videli in si skušali  predstavljati, koliko truda in denarja je bilo vloženega v izgradnjo vsega kar smo videli.

Lucca

Receptor v hotelu v Livornu nam je svetoval, da si spotoma ogledamo še mesto Lucca. Poslušali smo nasvet in ni nam bilo žal...Majhno mestece, stari del kompletno obdan z obrambnim zidom, podobno kot v Pisi, uličice pa prav tako čarobne in vabljive za sprehod in odkrivanje lepot mesta....

Altopascio

Na poti skozi Toscano smo se ustavili tudi v mestecu Altopascio, kjer pa nismo videli kaj posebnega, cerkev je na zunaj sicer markantna, toda zaklenjena, tako, da smo se kar hitro podali naprej.

Seravalle Pistoieze

Med vožnjo smo na svoji levi opazili markantne stolpe na vrhu hriba in, ko smo opazili pot do tja, smo prav hitro zavili iz začrtane smeri in se ustavili v vasici Seravalle Pistoieze. Kot rečeno, vasico označujejo mogočni ostanki trdnjave, od katere sta še najbolj izrazita stolpa. Kljub le nekaj hišam vas premore tudi dve cerkvi, eno sva si z Mileno lahko ogledala, druga pa je zaradi obnove zaprta.

Pistoia

Postanek v Pistoi smo izkoristili za kratek počitek, kaj večjega, vrednega spomina pa tam nismo videli, tako, da smo jo kar hitro ubrali naprej proti Firencam.

Firenze

Najprej nastanitev v penzionu, nato pa ogled mesta...offline zemljevidi v Ipadu še kako dobro odigrajo svojo vlogo, tako, da smo brez večjih zapletov v poznem popoldnevu prehodili kompletno ruto med glavnimi znamenitostmi mesta in seveda znamenitosti tudi poslikali, vsak s svojim aparatom, skozi svoje oči... na koncu bomo že naredili sort in izbrali najboljše posnetke.

Benetke

Med potojo domov smo se ustavili še v Benetkah za tri ure. Ravno prav za sprehod do Markovega trga in nazaj mimo Rialta,...toliko za vtis...

V glavnem lep aktiven dopust, veliko smo videli, toda za detajle je zmanjkalo časa…gorske ture, ogledi muzejev in ostalih zadev, ki vzamejo več časa, bodo pač počakali na naše naslednje obiske….