KOLESARJENJE PO SLOVENIJI (14.7. -20.7.2015)
trajanje:7 dni ( 1 dan počitka)
prevoženo:492 km
čiste vožnje: 31 ur 19 minut
povprečno prevoženo 15,7 km v eni uri
povprečno prevoženo 82 km na dan
vzponov skupaj 10392 m
spustov skupaj 10177 m
Za letošnje počitnice sva si z Mileno izbrala
kolesarjenje po Sloveniji.
Slovenci vse preradi počitnikujemo v tujini, na
lepote naše domovine pa običajno pozabimo in nas morajo na njih opozarjati
tujci.
Zato sva si rekla, da bova s kolesom obvozila to našo lepo malo
Slovenijo in jo tako skušala spoznati še skozi druga očala....
Prvotni načrt kroga čez celo Slovenijo sem zreduciral na
krog čez približno polovico naše domovine, kar je ravno prav za šest do sedemdnevno zmerno
kolesarjenje.
Pot odsvetujem kolesarjem brez osnovne kolesarske
kondicije, dokazala pa sva, da ni potrebno biti super pripravljen za tak
podvig.
Večer
pred odhodom me je Milena presenetila s tematskimi majčkami za ta
podvig...dizajn je naredil najin sin Andraž, stiskal pa jih je njen sodelavec
Robi...
Na pot sva se podala na sončni torek, 14.07.2015.
1.dan
Mengeš, Jezersko, Pavličevo sedlo
Link do GPS sledi
Še zadnja preverjanja tlaka v pnevmatikah, prtljažnikov,
pritrjenih bisag, otvoritvena fotka na našem dvorišču in že sva kolesarila čez
Mengeš, Topole, Suhadole, Komendo, Cerklje, Preddvor proti Jezerskemu...
Jezersko-jezero
Relativno brez težav sva prikolesarila do Planšarskega
jezera na Jezerskem. Dva postanka za odžejat, in kar hitro sva bila tam...kljub
temu, da sva se že kar nekajkrat peljala pa dolini od Preddvora proti
Jezerskemu, naju še vedno prevzame pogled na Krvavec in lepote doline skozi
katero sva vozila.
Dolina pa se hitro spremeni v grapo, ki se vije ob reki
Kokri, kjer povečini ni prostora za kaj
drugega kot za reko in cesto. Na cesti pa kraljujejo motoristi....ovinkasta
cesta in prelazi na vrhu so prava vaba zanje. No tudi za kolesarje, kar veliko jih naju je prehitelo. Midva, vsak z
več kot deset kilogrami prtljage na kolesu pač nisva bila konkurenca zanje....
Zadnje serpentine pred Jezerskim te pripeljejo do prvih
hiš v naselju in na koncu zadnjega klanca te pozdravi propadajoča pošta,
mogočna stavba, v kateri je bila pred leti dobra gostilna,...škoda vse je
propadlo...
Nato pa se odpre pogled na dolino sredi nebes, zeleno,
prekrito s cvetjem in drevjem, z vseh strani pa varovano z mogočni vršaci...
Kaj hitro sva prikolesarila do jezera, kjer sva si
privoščila krajši počitek.
Po obilnem kosilu v koči ob jezeru, kjer so nama
postregli s telečjo obaro z ajdovimi žganci, sva se podala naprej čez prelaz
Jezersko.....
Jezersko prelaz
S kolesom sva do sedaj prikolesarila vedno samo do
jezera, v okviru zastavljene ture pa je bilo potrebno premagati tudi prelaz
Jezersko,..med drugim....nisem štel, ampak če se prav spomnim, je do vrha šest
ali sedem serpentin, tako, da kar nekaj soka spustiš, preden prideš do vrha. Na
vrhu sameva opuščena slovenska obmejna
postaja, ki ji dela družbo avstrijska. Tudi gostilna na slovenski strani je
zaprta, tista na avstrijski pa polna turistov....ni kaj, nam se nič ne splača,
drugi pa delajo denar iz tega....
Sledil je mogočen spust proti Železni Kapli, vendar sva
morala pravočasno zaviti proti prelazu Pavličevo sedlo, ki je bil najina ciljna
točka za ta dan.
Pavličevo sedlo
Po dobro označenem odcepu sva se spustila najprej v
dolino, nato pa se cesta postavi pokonci....sami vzponi brez predaha so nama
jemali sapo in moči, kar nekajkrat sva morala sestopiti, da sva se odžejala in
dobila nov zagon....
Najhujši je občutek, ko gledaš brezupni klanec, ki te
čaka, pa veš, da ni zadnji....
Klub vsemu in neznosni vročini, sva prisopihala do vrha
in se nato spustila do planinske koče Majerhold, kjer sva nameravala prenočiti.
Malo me je bilo strah , če bo na voljo še kakšna soba, pa je bil le ta poplnoma
odveč. Prijazni domačini so nama pripravili lep apartmajček in z veseljem sva
najprej sprala pot s sebe in se dodobra odžejala. Za večerjo pa domači žlikrofi
z ocvirki in mešana solata iz doma pridelane zelenjave,...njami....
Po večerji pa je samo še spanec pasal, treba je bilo
nabrat moči za naslednji dan...
2.dan
Pavličevo sedlo, Črna na Koroškem, Prevalje, Ravne na
Koroškem, Dravograd, Selnica ob Dravi
Po obilnem zajtrku, gospa nama je pripravila velike
porcije ham&eggs, sva se spustila po klancu navzdol. Očitno sva spregledala
odcep za Podolševo,tako, da sva morala nazaj v klanec kakih 800m, nato pa sva
odpeljala po pravi poti proti Koroški...
Prelepi rezgledi iz panoramske poti na Kamniško Savinjske hribe so
se nama ponujali večino poti. Krasote Slovenije na veliki žlici, bi dejal.....
Pred Črno pa naju je čakal še en vzpon, nepričakovan,
zahrbten, makadamski..Kdo si ga je iz izmislil! Po enournem brcanju in
zdrsavanju po šodru, sva končno prispela na vrh, kjer te pozdravi napis Koroška.
Od tam pa samo še spust v dolino proti Črni na Koroškem,
mater je letelo....
Tine v Črni nisva srečala, pa tudi znanec Rok se ni
oglasil na telefon, tako,da sva kar hitro odpeljala naprej, mimo Mežice,
Prevalj, Raven na Koroškem in Dravograda proti Mariboru.
Vožnja po Mežiški dolini je bila večinoma dolgočasna,
naprej po Dravski dolini pa občasno tudi nevarna zaradi množice vozil na cesti
in zelo slabega cestišča, posebej ob robu. Priklopniki se nevarni, sicer te
večinoma obidejo v spoštljivi razdalji, zgodi pa se, da mora šofer zaradi
nasproti prihajajočega vozila ostro preiti na svoj pas in takrat se lahko
zgodi....
Na srečo sva pot do Selnice ob Dravi srečno prevozila. Na
koncu ture sva sicer imela probleme vsak s sabo, Milena s kolenom, jaz z
Ahilovo tetivo na levi nogi, toda nekako sva zmogla do prvega gostišča s
prenočišči ob cesti, to je gostišče Hojnik, kjer so nama prijazno postregli in
dali prenočišče.
3.dan
Maribor, Malečnik, Lenart, Ščavnica, Gorna Radgona,
Murska sobota, Lipovci, Veržej, Banovci
Gospa je zjutraj prišla predčasno delat, da nama je pripravila zajtrk, kajti gostišče se odpira šele ob devetih, kar pa je bilo za
naju prepozno.
Po prvem kilometru proti Mariboru sem videl, da z mojo
Ahilovo tetivo nekaj resno ni v redu, ker enostavno nisem mogel pregibati
gležnja zaradi bolečin v tetivi.
Problem je rešilo znižanje sedeža tako, da sem pritiskal
s peto in minimalno obremenjeval tetivo. Mileni so masaže prejšnji večer
pomagale in je koleno ni več bolelo, tako, da sva lahko kolesarila naprej..
Kolesarjenje ob Meži prejšnji dan in ta dan ob Dravi res ni bilo problematično,
saj se teren vseskozi spušča. Pot čez Maribor se je rahlo zavlekla zaradi množice
semaforjev, jasno Murphy dela, povsod je bilo treba čakat zeleno..
Na drugi strani mesta pa naju je pričakal pri Malečniku klanec, ki
te popelje v Slovenske gorice.
Vsi klančki in vzponi ta dan so bili mala malca proti
vzpetinam iz prvih dveh dni, tako,da sva jih z lahkoto podelovala. Prav smešen
je bil primer, ko naju je kolesarski popotnik otovorjen z bisagami, tako kot
midva, na vso silo prehiteval po ravnem, v klancu pa je moral sestopiti in
takrat sva midva mirno prikolesarila mimo. Po kakih treh takih poskusih je
obupal in zaostal za nama.
Zanimivo je bilo tudi videti, kako se spreminja pokrajina, po
kateri sva vozila.
Nižina v dolini Drave, preko razgibanega gričevja
Slovenskih goric in nato prehod v Panonsko nižino, ki se prične tam nekje pri
Gornji Radgoni. Kako različni reliefi pokrajine, pa vse lepi in zanimivi po
svoje.
Pot mimo Gornje Radgone , Murske sobote , Lipovcev, in
Veržeja naju je kaj hitro in brez velikih naporov pripeljala do cilja tretjega
dne, term Banovci. Prišla sva še dovolj zgodaj, da sva se odmočila v termalnem
bazenu in po dobri večerji v hotelski restavraciji zaspala v apartmajčku, ki
sva ga najela za eno noč.
4.dan
Počitek v Banovcih
Zkutraj sva si bila edina, da podaljšava najin postanek v
Banovcih za en dan in se malo regenerirava, tako, kot sta prejšnji večer po
telefonu predlagala Gašper in Alja.
Tako je bil četrti dan namenjen bolj odklopu, kot
kolesarjenju, ampak tudi to so počitnice.....
Ponoči hladni obkladki, pa topla voda in masaža so
pomagali in bolečine v tetivi so se malo umirile...
5.dan
Banovci, Ljutomer, Ormož, Ptuj, Majšperk, Rogaška Slatina
Kolesarjenje po romantični Prlekiji ima poseben čar. Občutek brezčasnosti, ravnice kamor pogledaš, mir...Traso sva izbrala tako,da nisva preveč rinila v klance, dovolj jih imava ...Tura nama ni delala problemov, rahli vzponi se bili hitro podelani.. V Rogaški Slatini sva si dobila apartma v Vili Golf in poklicala prijatelja v Slovenske Konjice, naj prideta na pijačo. Kar luštno smo se imeli, malo poklepetali, zvečer pa smo si rekli na svidenje do naslednjega tedna, ko bomo skupaj na Rogli...
6.dan
Rogaška Slatina, Bistrica ob Sotrli, Brestanica, Sevnica, Radeče, Hrastnik, Trbovlje
Prijetno spočita sva zjutraj štartala na predzadnjo turo najinega popotovanja. Cilj je bil Zagorje, vendar sva popoldan zaradi neznosne vročine prej prekinila kolesarjenje in se ustavila v Trbovljah.
Vmes pa prekrasne menjave pokrajine, krasni pejsaži, ki jih lahko občuduješ samo, če se pelješ počasi ali se ustaviš...z avtomobilom ali motorjem te lepote padejo mimo tebe...
Lepote se nehajo, ko zapelješ v dolino, ki pelje proti našemu nekdanjemu premogovniškemu centru.
Hribovje z obeh strani, v ozki dolini pa Sava, železnica in cesta, za katero ponekod skoraj zmanjka prostora.... Tu sem malo kiksnil z načrtovanjem trase in vozila sva se desno proti toku, kjer je na cesto večji del časa nažigalo sonce, brez prave možnosti, da bi se mu skrila...
Le to naju je kar utrudilo, tako da sva še nekako pribrcala na Trbovelj, tam pa rekla, da morava najti kaj za prespat...
Našla sva Hostel v okviru Mladinskega centra, kje so imeli še prosto sobo..Lepo urejeno in organizirano, pa za spodobno ceno, še celo zajtrk so nama pripravili.
7.dan
Trbovlje, Zagorje, Izlake, Trojane, Lukovica, Mengeš
Kako hitro je minil teden, tale zadnja tura je tudi krajša, tako, da bova kar hitro doma, sva si rekla zjutraj, ko sva odhajala iz Trbovelj.
Kilometri so kar hitro tekli, po kratkem postanku v Izlakah sva napadla še zadnji klanec na najini turi in tudi ta je padel. Kar hitro sva bila na Trojanah, si privoščila krof, jih nabavila še za domov in se spustila v dolino, proti domu.
In kmalu je sledil pogled na Kamniške planine, najlepši zame, vedno, ko se po nekaj dneh vračam domov.
Ja, letošnji dopust je bil zelo drugačen od prejšnjih,
pa lahko rečem lep , zanimiv in že sedaj sva si rekla z Mileno:
naslednje leto pa nova tura po drugih koncih te naše prelepe domovine...
Tekst:Frenk Žun
Fotografije: Milena Žun