Turčija, September 2022

 

Sedaj ko nimava več obveznosti v službi in nisva vezana na šolske urnike, si lahko privoščiva dopust v mesecih, ko mora večina ljudi nazaj na delo. Kaj hitro opaziš, da nas je takih kar veliko (beri starejših in upokojencev), saj so ceste in letala proti počitniškim destinacijam v Septembru še vedno polno zasedeni.

Letos sva po več kot desetih letih spet izbrala Turčijo za najino morsko destinacijo in sicer sva odpotovala v hotel med mestoma Konakli in Alanija. To pomeni dodatni dve uri avtobusne vožnje z letališča v Antaliji.

Pa pojdimo lepo po vrsti..... Počitnice sva rezervirala v turistični agenciji Sonček, ki pa v primeru najinega aranžmaja  samo posreduje servis avstrijske agencije dta...Letalo iz odhodnega letališča Jože Pučnik na Brniku, je imelo slabi dve uri zamude, tako, da je bil to prvi  vtis na počitnicah.. Čakanje na letalo se vleče in človek si zaželi pijače, zato sva se usedla na teraso letališkega bifeja in čakala na natakarja....ni ga bilo, natakarica za šankom, kjer so se drenjali trije zaposleni, pa nama je pokazala, naj prideva pijačo iskat za šank.....Ko je sprintala račun za točeno pivo in Coca colo, ki je znašal več kot 10 EUR, nisem mogel kaj, da nisem pripomnil, da imajo za self service zelo visoko ceno, nakar mi je mladenka odgovorila, da jih pač ni dovolj za strežbo za mizami....sem rekel, da bi imeli lahko vsaj popust  za samopostrežbo, če že ne morejo organizirati normalnega servisa....

No končno je letalo prispelo in vkrcali smo se na  B737-800. Let je bil miren, letalo lepo, s sprejemljivim prostorom med sedeži v kabini, tako da smo se nato ob polnoči po lokalnem času izkrcali na letališču v Antaliji. Mejne procedure so potekale gladko, pogojev za Covid ne preverjajo več, tako da sva bila hitro pred letališko zgradbo, kjer so locirana okenca podjetij ki zagotavljajo transfere..

Tam pa se je začela zgodba.....Pri okencu, ki sva ga imela navedenega v najini potovalni dokumentaciji, sa nama rekli, da naju ni na spisku in da morava do drugega okenca, ki ga upravlja prevoznik za drugo agencijo. Ko sva prišla tja, sa nama rekli, da oni ne pokrivajo najinega transferja in da morava nazaj k prvotnemu okencu. Tu so nama potem rekli, počakajta, bomo uredili in res čakala sva (pa ne edina) do konca vrste iz letala, in ko so podelali to, smo na hitro dobili naše transfer papirje in se vkrcali na pravi avtobus. To časovno sicer ne pomeni nič zamude, toda dvigne ti pritisk če ne drugega , kakšnemu revežu, ki se ne zna zmenit, pa lahko povzroči infarkt. No po vseh peripetijah, sva zjutraj ob štirih končno imela svojo sobo v hotelu in se prijetno odpočila ter se zbudila v sončno jutro.

Hoteli v Konakliju so sicer locirani ob obali, toda pot do obale jim križa avtocesta, tako da je do obale potrebno pešačiti nekaj metrov pod cesto, v nekaterih primerih hotelov (na srečo najin ni bil tak), pa se moraš povzpeti na nadhod in prečkati avtocesto. Ne predstavljam pa si počitnic v hotelu v tretji ali četrti vrsti, ko je do morja več kot 500m, in bivaš praktično med njivami..

Hotel in nastanitev je bila primerna, izbira in okusi hrane vrhunski, tako, kot sva tega že vajena v Turčiji.

Plaža mivkasta z vhodom v morje s skalnimi zaplatami, poraščenimi z algami, tako, da sva v vodo raje vstopala z lestve, ki je visela z velikega platoja nad morjem, kjer sva imela tudi ležalnik in senčnik.

Tudi urejenost plaž se ne more primerjati z Grčijo, tu je vse bolj na horuk in improvizirano....

Če pozabiš polomljene ležalnike in senčnike na plaži ter all inclusive bar na plaži z okrnjeno ponudbo (beri brez piva), je bila plaža ok, topla morska voda pa je odtehtala vse J

Struktura turistov pa pričakovana, prevladujejo Rusi, saj je to ena redkih destinacij, kamor gredo še lahko. Tudi Poljakov je veliko, da jim ne bi delal krivice, nato pa sledi mešanica večine evropskih državljanov in seveda tudi kar nekaj Turkov.

Obala in mesta ob obali v tem predelu Turčije so znani po ostankih antičnih mest in zgradb, ki so dobesedno posejane vsepovsod... Že pred potovanjem sem pri lokalni agenciji Minister tours rezerviral izlete v  Alanijo, Side in pa Pamukale, vse brez predplačila, plačala sva direktno na potovanju.

Izlet v Alanijo 

(30€ za dve osebi)

Prvi krajši izlet sem planiral za prvi dan počitnic, glede na razpoložljivost na urniku agencije. Ob dogovorjeni uri sva čakala v lobiju našega hotela, vendar najinih vodičev ni bilo od nikoder....Kontaktiral sem jih preko WhatsAppa in dobil navodilo, da morava počakati pri glavnem vhodu v hotel, kjer pa žal tudi ni bilo željenega prevoza...Po nekaj komunikacijah in opravičilu za zamude zaradi zastojev na cesti in zamud ostalih turistov, ki so jih pobirali po hotelih, so naju s polurno zamudo končno naložili na odprtega terenca, in že smo odbrzeli proti Alaniji.

Damlatas cave (dodatna vtopnina 2€ za dve osebi)

Prva točka ogledov je bila sicer majhna jama s kapniki, ki leži blizu pristanišča in so jo naključno odkrili v prejšnjem stoletju. Za vstopnino 1 EUR si to lepoto lahko ogledaš, ogled traja ca 15 minut, vendar se zadevo res splača videti, pravijo pa, da ima obisk tudi zdravilni učinek na pljuča....

Trdnjava v Alaniji

Trdnjava se vzpenja na hribu nad mestom in je v preteklosti služila za obrambo pred vpadi sovražnikov. Sestavlja jo tri vrste obzidij, na vrhu pa je palača Sulejmana in mošeja..Mošejo si lahko ogledaš tudi od znotraj, samo sezuti si je treba, ženske pa se morajo tudi pokriti...

Razgledna točka

Na koncu izleta smo se s terencem povzpeli na hrib na drugi strani mesta, od koder so res lepi panoramski razgledi po mestu in okolici.  

Vožnja nazaj s hriba in proti hotelu je spominjala na rodeo in bila  vsaj mestoma kar nevarna, saj terenec ni pokrival osnovnih varnostnih standardov in ga pri nas sigurno ne  bi več registrirali..Kljub vsemu je bila vožnja kar dogodivščina in naju je spominjala na dirko s tuc tucem po Bangkoku....

Izlet v Side, Aspendos, Manavgat, Antalijo (slapovi Duden)

 (70€ za dve osebi, vključno z vstopninami in kosilom)

Naslednji izlet je bil nekoliko daljši, saj smo se zjutraj zapeljali najprej do Side in Aspendosa in nato še do Antalije ter se vračali šele zvečer. Ob pol devetih dopoldan sva čakala na najin prevoz na glavnem vhodu, vendar prevoza spet od nikoder. Ko sem prihajal proti recepciji, da pokličem agencijo, mi je že prišel nasproti šofer, ki pa naju je tokrat čakal pred drugim vhodom v hotel, ki gleda proti glavni cesti...Ni panike, vkrcala sva se v klimatiziran kombi, ki nas je zategnil do mesta Side. Kraj je znan po množici arheoloških ostankov iz rimskih časov in prav zanimivo se je bilo sprehajati med ruševinami mestne fontane, bolnišnice, svetišč in velikega amfiteatra. Še ena zanimivost, pred enajstimi leti, ko smo bili zadnjič tukaj, sem se spraševal, koliko starodavnih ostankov so pozidali z novimi hišami. Sedaj smo videli, da je veliko hiš porušenih in ko sem vprašal vodiča, mi je pritdil, da jih podirajo ravno zaradi ostankov iz pradavnine pod njimi...

Naslednji cilj ta dan je bil ogled velikega gledališča v Aspendosu, za katerega pravijo, da je najbolje ohranjeno rimsko gledališče na svetu.

Gledališče je izredno akustično, in sploh ne potrebuje ozvočenja. Ogromen prireditveni prostor, ki je bil načrtovan za 16000 ljudi, je res impozanten, njegove razsežnosti se šele zaveš, ko se povzpneš po stopnicah do vrha...

Po kosilu v vaški restavraciji smo se zapeljali do draguljarne, kjer so nam skušali izpuliti par sto evrov iz denarnic, vendar se nismo dali J

Po krajši vožnji do Antalije smo se ustavili pred vhodom  v  veliki park, kjer se razlivajo slapovi Duden. Hitri potok,ki priteče v park se hitro prelevi v divji tok, ki preko kaskad in kanalčkov divja v veličasten slap. Od brzicah pod slapom so locirani prijetni lokalčki, kjer gostje lahko uživajo ob pogledu na igro vode ob njih. Sprehodili smo se ob brzicah, si ogledali slap tudi iz tunela pod njim in kar hitro je minila ura namenjena za ta obisk.

Še ogled tovarne turških slaščic z nakupom daril za domov in že smo bili na poti proti našim hotelom v Konakliju. Vrnili smo se še pravi čas, da sva ujela večerjo in se sprostila ob pijači, ki jo strežejo poleg hotelskega bazena.

Sredina tržnica v Konakliju

Na tržnico sva se odpravila dopoldan z lokalnim avtobusom, ki naju je za dva eura pripeljal do destinacije, velikega sredinega bazarja v Konakliju. Vožnja s tem avtobusom je res nekaj posebnega...poleg  vonjav, ki se mešajo v natrpanem avtobusu brez klime, je zanimivo tudi ustavljanje...namreč šofer ustavi takoj, ko vidi pešca na ulici in ga vabi v avtobus...da ne pozabim, ustavi se kar na voznem pasu glavne tripasovnice, ki povezuje Antalijo in Alanijo...

Vsako sredo v Konakliju organizirajo veliki bazar, ki se razteza če nekaj ulic in pod pokritimi ponjavami med stojnicami nudi vse od zelenjave, sadja, začimb, oblačil, obutve, elektronike...samo odločiti se je treba, kaj boš kupil in koliko si pripravljen odšteti za željeno stvar...

Veselo izbiranje majic, daril za vnučke,  brskanje po tržnici z začimbami in na koncu sva se po dveh urah prepotena, zadovoljna z izpogajanimi cenami za nakupljeno in s prazno denarnico vračala v najin hotel

 

Izlet v Pamukale

 (100€ za dve osebi vključno z vstopnino in kosilom ter večerjo)

Na najdaljši izlet v tednu najinega dopustovanja sva se odpravila v Pamukale, ki so kar oddaljene od Konaklija. Avtobus lokalne agencije naju je pobral že malo pred četrto zjutraj in naju na koncu odložil malo pred enajsto zvečer. Torej ca.19 ur potovanja, ogledov ter postankov....Kljub utrudljivi poti se je izlet splačal, predvsem zaradi prelepih apnenčastih bazenčkov v Pamukalah in pa ogleda ostankov starorimskega mesta Hierapolis.

Na poti smo si najprej ogledali lokalno delavnico za obdelavo  poldragega kamenja ter kasneje v drugi prodajalni uživali v degustaciji lokalnih sadnih vin ter ostalih domačih dobrot. Po kosilu v restavraciji, ki sprejme kakih dvesto gostov in kjer avtobusi stalno dovažajo nove, tako da smo morali svoj obrok pojesti v 30 minutah, smo se odpeljali do Pamukal.

Kraj je najbolj znan po belih apnenčastih bazenčkih, ki jih je naredila narava, preko katerih se preliva voda bogata s kalcijem, ki nato tvori kalcijev karbonat, ki se odlaga kot usedlina in nalaga na površini. V bazenčke lahko tudi zabredeš in se sprehodiš med njimi, vendar je potrebno biti kar pazljiv, saj kaj hitro lahko pride do zdrsa in padca na trd kamen...

Kraj je bil obiskan že v pradavnih časih in Rimljani so tam zgradili veliko mesto Hierapolis, katerega ostanki se razprostirajo tik nad bazenčki in nato na bližnje gričevje.

Z začetnim ogledom muzeja, Kleopatrinih term in nato med sprehodom mimo ostankov stavb, svetišč, amfiteatra, hoje po tlakovani ulici, pod kamenjem katere poteka kanalizacija tega starorimskega mesta in ob kateri se vijejo izklesani kanali za vodo, si lahko predstavljaš življenje v tem veličastnem mestu pred skoraj dva tisoč leti. Prehodila sva večji del ostankov mesta od južnih pa do severnih mestnih vrat in nekropole, ki se razprostira za vrati mesta. Na koncu pa te vzpon na grič z Apolonovim svetiščem in amfiteatrom nagradi s prelepim panoramskim pogledom na celo mesto in dolino, ki se razprostira pod Pamukalami.

Ne smem pozabiti omeniti vožnje skozi razgibano turško pokrajino, s prelepimi razgledi na gorovja in doline skozi katere smo se vozili.

Enotedenski dopust takole kar hitro mine in v nedeljo dopoldan smo se že odpravili proti domu. Kaj naj rečem, kratko, toda sladko.., prijetno je bilo, v Turčijo se še vrnemo.

Disclaimer:

Opozorilo: material predstavlja osebno videnje avtorja in informacijo o potovanju ter ne more služiti kot vodič, zato ne prevzemam nobene odgovornosti za pravilnost podatkov ali negativne posledice, ki bi nastale na osnovi uporabe zgornjih informacij. Uporaba podatkov iz tega dokumenta je dovoljena, vendar  le na lastno odgovornost uporabnika informacij!

 Copyright:

Podatkov in slik iz tega dokumenta brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in objavljati  v drugih javno dostopnih aplikacijah ali objavah, niti v delih, niti v celoti!

  

Foto:   Milena in Frenk Žun

Avtor: Frenk Žun