Peru, October 2022

Potovanje v Peru, Oktober 2022

V letu jubilejev, ko sem dopolnil 60 let in sva z Mileno praznovala 40 letnico poroke ter dveh življenjskih prelomnic, saj sva se oba upokojila, sva se odločila, da greva v Peru. Peru leži ob pacifiški obali Južne  Amerike in je razdeljen na tri glavna območja: priobalni puščavski pas, visokogorski pas z verigo Andov in pa dolinski amazonski pas. Med štirinajstdnevnim potovanjem smo se gibali predvsem po priobalni puščavi in pa andskih področjih, v dolino Amazonke se nismo spuščali.

Ker sem ob slovesu od sodelavcev ter dodatno tudi kot darilo ob rojstnem dnevu dobil bone za agencijo  Palma, se je odločitev o ponudniku storitve ponudila kar sama. Ko sem prijateljema Dolinškoma omenil najine načrte, sta se po nekaj dnevih razmišljanja tudi ona dva odločila, da gresta zraven. Tako smo v agenciji rezervirali termin vodenega 14 dnevnega potovanja v Oktobru in se takrat tudi odpravili na pot. Za spremembo smo si tokrat do vstopnega letališča v Benetkah izbrali organiziran prevoz, ki ga nudi agencija, saj so bili časi odhoda in  vračanja na letališče zelo neugodni in je bila to najbolj primerna oblika transferja.

Na letališče Marco Polo smo prispeli več kot dve uri pred odpiranjem okenca za čekiranje, ki smo jih preživeli v dolgočasni čakalnici. Ko se je končno pričela prijava na let, pa sva z Mileno doživela prvo presenečenje, namreč delavka za okencem nama je rekla, da na letalu nimava  sedeža in nama je izdala samo karto za vstop v letališko čakalnico. Vodič  nama je razložil, da se to pač dogaja, da pa ni nujno, da bova zaradi tega ostala brez sedeža na letalu, saj so nama kovčke etiketirali z oznako destinacije Lima in jih poslali na tekoči trak. Kljub vodičevemu telefoniranju na agencijo, se ni  zgodilo nič pozitivnega v smeri  reševanja najine situacije. Naj omenim, da je podobno usodo doživel še en član naše skupine za Peru. Po vseh letaliških procedurah smo se znašli v čakalnici za naš let in jasno ob vkrcanju naju niso spustili na letalo. Mukotrpno čakanje, in večkratno opozorilo, da na letalu ni več prostih sedežev, kot sta zatrjevali uslužbenki za šalterjem, ki sta se večkrat med sabo  tudi zelo glasno pogovarjali in prepričevali druga drugo, se je končno končalo s prihodom tretje uslužbenke, ki je obe kolegici zelo glasno nagovorila in nato po petminutni telovadbi po računalniškem terminalu končno stiskala boarding passe za oba z Mileno do končne destinacije Lima...

Kot zadnja sva pritekla na letalo in se olajšano usedla na ločeni sedišči daleč narazen, toda edino pomembno je bilo, da sva na letalu. Matevž je rekel, da še nikoli ni bil bolj vesel, ko me je zagledal; jasno, načrtovali smo skupno dogodivščino in nanjo čakali kar nekaj časa, potem pa je malo manjkalo, da se nam naše potovanje sfiži. Transfer let do Madrida in nato 11 urni let do Lime se je odvijal po pričakovanjih, na koncu ves izmučen in neprespan samo čakaš, da letalo pristane.. Res je pristalo in to zelo na trdo, tako da je pristanek izvabil tudi nekaj krikov groze in nato ploskanja, ko se je letalo končno ustavilo. Po imigracion šalterju jasno, čakanje na prtljago in ne boš verjel, mojega kovčka ni bilo  na traku, tako da je bilo potrebno opraviti še proceduro na šalterju za izgubljeno prtljago. Ko smo po dolgem čakanju zaključili postopek, smo se končno, že vsi naveličani odpeljali do hotela, kjer smo  po večerji takoj vsi utrujeni hitro odšli v svoje sobe na dolgo pričakovani počitek..

Paracas

Zjutraj smo se po zgodnjem zajtrku odpravili iz Lime proti Paracasu, kjer smo imeli organiziran ogled otočkov Islas Ballestas, poseljenih s kormorani, pingvini, morskimi levi in tjulnji. Večji del poti smo se vozili po Panamerikani, cesti, ki povezuje Ognjeno zemljo na skrajnem jugu Južne Amerike z Alasko na skrajnem severu Severne Amerike. Po vkrcanju v pristanišču v Paracasu na hitri čoln in kratki vožnji, smo se najprej ustavili ob obali ,kjer se v puščavski pesek vdolbena vzpenja mogočna silhueta trizoba, ki so jo menda prvič opazili  v osemnajstem stoletju. Točnega vzroka nastanka in izdelovalcev te silhuete do sedaj še niso uspeli odkriti, dejstvo pa je, da privlači množice turistov. Nadaljnjih nekaj deset minut glisiranja po nizkih valovih, ki  so nabijali v naš čoln, nas je pripeljalo do skupinice majhnih otočkov Islas Ballestas, ki jim pravijo tudi drugi Galapagos zaradi obilja morskega življa, ki je naseljen tu.. otočje je znano tudi kot največje nahajališče guana na svetu, saj ga še vedno pobirajo in izvažajo v stotinah tisoč ton. Guano so iztrebki ptičev, ki gnezdijo na teh otokih in se uporablja kot gnojilo, saj vsebuje velike količine fosforja in drugih mineralov. Ogled je bil res življenjsko doživetje, saj smo se v več kot  polurnem zadrževanju ob obali približali številnim  morskim levom in tjulnjem, ki so počivali na skalnatih usekih ali pa se premetavali po vodi, medtem, ko so nas preletavale množice ptic, ki so se ravno  v tem času hranile in iskale ribje kosilo. 

Vsi prevzeti od lepot, ki smo jih videli, smo se vrnili v pristanišče, kjer smo si v lokalni restavraciji privoščili slastno kosilo. Pot smo nadaljevali proti mestu Ico, vmes pa smo se ustavili tudi na pokušino peruanskih vin in njihove pijače pisco, ki jo pridobivajo z destilacijo fermentiranega grozdja. Sama pijača ni nič  posebnega, pač alkoholni destilat podoben tropinovcu, z mogoče malo več arome, res dober pa je pripravek s Piscom, limeto in jajčnim beljakom, ki ga Peruanci na veliko pijejo.

Oaza Huachachina

Celodnevno potovanje smo zaključili v oazi Huachachina blizu mesta Ico, kjer smo imeli organizirano tudi prenočišče v enem od tamkajšnjih hotelov. Oazo so odkrili in začasno zavzeli ameriški hipiji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in kaj kmalu je postala popularna med turisti. Pred večerjo so nas popeljali še na vožnjo s buggiji po peščenih sipinah ki obkrožajo oazo in ogled sončnega zahoda.. Vožnja je bila res polna adrenalina, saj nas je šofer s kar veliko hitrostjo vozil po strminah navzdol in navzgor, tako, da je bilo slišati kar nekaj krikov groze, ko smo se z vozilom prevesili v res strm klanec.. Po večerji smo kaj hitro zaspali, saj nas je utrujenost  od prejšnjega dne, ko smo bili praktično 24 ur na poti ter celodnevno potovanje in časovna razlika dotolkla do konca.

Zbudili smo se v naslednje jutro, napolnjeno s petjem ptic v hotelskem parku, ki so utihnile šele z vzhodom sonca. Kratek jutranji sprehod okoli jezerca, ki leži sredi oaze, zajtrk in že smo bili na poti proti Nazci. 

Te prve dneve smo se vozili po puščavskem delu Peruja, ki je res siv in pust, obenem pa nudi lepe poglede na oddaljene sipine in peščene vzpetine. Hkrati pa te pretresa slika vsakdana večine  Peruancev, ki je stisnjen ob cesto po kateri smo se peljali.. Revne nizke hiške, zidane iz opeke, ki povečini nimajo fasad in so pokrite s trsjem ali tanko pločevino, sive od prahu, ki ga dvigajo mimo vozeča vozila. Skoraj vsaka hiška ob cesti premore tudi majhno prodajalno. Vtis dopolnijo favele v Limi in ostalih večjih mestih, ki nudijo sliko življenja, ki ga Evropejci običajno nismo vajeni..

Nazca

Po nekajurni vožnji skozi sivino peščene in proti koncu skozi useke in kanjone sedaj kamnite  puščave, smo prispeli do Nazce. Kraj je svetovno znan po 14 velikih kamnitih likih, ki so umeščeni na površinah doline v bližini mesta in so jih odkrili iz letala v prejšnjem stoletju. Like so izdelali Indijanci Nazca, njihovega namena pa raziskovalcem še ni uspelo odkriti. Iz visokega razglednega stolpa se lepo vidi nekaj likov, za popoln vtis pa je potrebno poleteti nad dolino in si iz letala ogledati to kreacijo pradavne kulture. 

Tisti, ki si poleta nad dolino nismo privoščili, smo si izborili nekaj dodatnega prostega časa. Sam sem ga izkoristil za nakup najnujnejših oblačil in obutve, saj sem bil brez izgubljenega kovčka praktično ob vsa oblačila. Nakup smo si začinili z Avsenikovo glasbo v prodajalni, ki jo je Matevž organiziral na računalniku pri blagajni, ob čemer smo se kar dobro nasmejali. Pred večerjo nas je vodič popeljal na ogled znamenitosti, ki sicer ni  bila v programu, vendar je lepo zaokrožila celodnevno potepanje. V bližini mesta Nazca je namreč ohranjen delujoč vodni sistem , ki so ga razvili Inke in je menda edinstven na svetu. Sestavljen je iz števila okroglih kaskadnih dostopov do talne vode, po katerih so Inke hodili po vodo in jih nato tudi povezali tudi v namakalni sistem. Res impozantna pogruntavščina  pradavnih prebivalcev teh krajev, ki jo Peruanci uporabljajo še sedaj.

Skozi celo potovanje nas je vodil naš turistični vodič Mišo, ki nam je izčrpno orisal geografijo, zgodovino in ekonomiko Peruja ter nam posredoval res veliko informacij ob ogledu vseh znamenitosti.

Nazca - Arequipa – 

celodnevno potovanje čez severni del puščave Atacama ob pacifiški obali.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili iz hotela v Nazci in se nato cel dan vozili do Arequipe. Sprva nas je pot vodila še po puščavi, nato pa po cesti Panamerikani ob obali. Sicer dolgotrajna vožnja je nudila  res impresivne poglede na sipine z Andi v ozadju in  pa na prehode puščave, ki se je spuščala prav tja do obale Pacifika, ki so jo bičali mogočni valovi. Razpadajoče vulkanske kamnine, ki jih zasipa puščavski pesek in ponekod gole strukture ostankov lave pričarajo okolje, ki ga res ne vidiš vsak dan. Na drugi  strani pa neskončna obala Pacifika, kjer so vode prekrite s plavajočimi ostanki alg,  ki rastejo  ob priobalnem pasu in jih domačini nabirajo ter sušijo za dodatek krmilom in gnojilom, potem pa jih z velikimi tovornjaki pošiljajo v  notranjost države. Na cesti smo se vozili v koloni tovornjakov, ki jih je naš šofer prehiteval enega za drugim brez pravega efekta, važno je, da gre mimo.....Pa zastoji,....., cesta se ponekod udre ali pa jo zasuje puščavski pesek in tam gre promet po enem pasu, izmenoma v eno smer,....,na te stvari pač ne moreš vplivati, zato stoično čakamo, da se kolona spet premakne.....Po 14 urah vožnje, zastojev, kolon zaradi počasnih preobremenjenih tovornjakov in prevoženih 567 kilometrih smo končno utrujeni prispeli na cilj, tako, da smo se po ekspresno servirani večerji v hotelu kaj hitro razkropili po svojih sobah na zasluženi počitek.

Arequipa

Naslednji dan smo cel dan namenili ogledom znamenitosti Arequipe. Mesto leži na ca 2300m nadmorske višine z mogočnimi gorami v ozadju, kjer izstopajo neaktivni vulkani Misti,  Chachani in PichaPicha. Same zgradbe in urejenost mesta sta bila popolno nasprotje tistega, kar smo videli na potovanju iz Lime do Arequipe. Predmestja niso urejena in nudijo podobno sliko kot drugje v Peruju,..., majhne opečnate hiške, povečini neometane, brez ustrezne infrastrukture in v veliki revščini.  Starodavno mesto, ki je bilo naseljeno že veliko pred prihodom Špancev, je bilo ustanovljeno v šestnajstem stoletju. 

Po ogledu starega dela mesta smo se podali v samostan Santa Catarina, ki leži v centru mesta. Ustanovljen je bil le nekaj desetletij po ustanovitvi mesta in deluje še danes, s tem, da je sedaj v dnevnem času delno odprt za turiste, ki si tako lahko ogledajo kapele, sobe in kompleten ustroj samostana, kot je deloval v preteklosti.

Značilnost samostana je, da so vanj prihajala dekleta iz bogatih družin in so imela vsaka svojo hiško, tako, da so objekti organizirani po ulicah in je celotna struktura tako rekoč mesto v mestu.

Nadaljevali smo z ogledom zgornjega starega dela mesta, kjer smo si ogledali cerkev...... in poskusili krajevno posebnost, osvežilno sladico, podobno sladoledu

Najbolj nam bo ostal v spominu ogled muzeja, kjer hranijo zelo ohranjeno mumijo deklice, ki so jo Inke žrtvovali bogovom in so jo odkrili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ponovna aktivnost vulkanov odkrila jamo, kamor so metali te žrtve.

V centru mesta, pri mestni katedrali smo lahko videli tudi cerkveno procesijo z banderi, nosili s svetniki in godbo, ki jo je spremljala velika množica domačinov. Menda so procesije nekaj vsakdanjega v Peruju in jih imajo ob vseh večjih praznikih.

Zvečer pa krasen sončni zahod, ki je obarval  okoliške hribe in vulkane in  nazadnje vijolično obarval rob pokrajine. Res lepo, ogled mesta in ozadje gora se ti res vtisne v spomin.

Po lepem sončnem vzhodu naslednji dan, ki oranžno obarva pokrajino in gore z vulkani v ozadju in sva ga z Mileno opazovala s strehe hotela, smo se po zajtrku odpeljali v dolino Colco.

Areqiupa – dolina Colco - Puno

Po kar dolgotrajnem vijuganju po ulicah in cestah Arequipe, smo se pričeli vzpenjati  v andsko gorovje. Prelepi pejsaži visokogorske narave, posejane samo z grmičevjem in mahovjem, ponekod presekane z žuborečimi studenci in posejane s čredami divjih vikunj ter udomačenih alpak in lam, so nas spremljali skozi celo pot. Najvišji prelaz, preko katerega smo se nato spustili v dolino Colco, je bil visok 4900 m, tako, da nas je v redkem zraku že rahel napor hito utrudil. Privoščili smo si kosilo v mestu Chivay in nato nadaljevali pot do toplih vrelcev Yankue, kjer smo se lahko tudi namočili v zdravilni topli vodi. Sicer ne vsi, sam sem se vzdržal kopanja, saj me je že pestila diareja in sem zato potreboval predvsem mirovanja. Nisem bil sam v tej zgodbi, tudi Milena je imela prebavne težave in bolečine v kosteh, Matevža je bolela glava, še par drugih sopotnikov pa je prav tako imelo trebušne težave. Verjetno kombinacija učinkov hrane in velike višine.... 

Še pol ure vožnje po kopanju in prišli smo do našega prenočišča v kraju Coporaque, ki je majhna vasica, stisnjena med strmo hribovje, pod katero pa se razprostira veličastni kanjon Colce, ki  ga bomo videli naslednji dan. Pogled čez okno pa nudi sliko delujočega vulkana v ozadju, iz katerega se vsake toliko časa konkretno pokadi. Vodič nas je potolažil, da je to v teh krajih nekaj običajnega, saj Peru premore preko 200 vulkanov, od katerih jih je približno polovica še delujočih. Menda je bil zjutraj konkreten potres v Nazci, kjer smo bili par dni prej...

Naslednji dan nas je čakal ogled doline Colco, ki se potegne v kanjon, drugi  najgloblji v Peruju. Vožnja v avtobusu s slabimi amortizerji po razdrapanih cestah, kjer je vmes nekaj kosov poti tudi manjkalo, ker jih je odnesel plaz, nas je kar dobro pretresla. Pogledi so bili res lepi, posebno doživetje pa je bilo opazovanje kondorjev, ki so elegantno jadrali nad kanjonom in iskali plen. 

Nato pa po kosilu dolga vožnja do Puno, ki bo izhodišče za izlet na jezero Titicaca naslednji dan. Vožnja je bila res prava muka, saj so me mučili krči v črevesju in sem komaj zdržal pot. Tudi Milena je ni odnesla dosti bolje, po prihodu v hotel sva šla direkt v posteljo. Na srečo se je stanje preko noči nekoliko umirilo, tako, da sva šla lahko na celodnevni izlet.

Jezero Titicaca

Zjutraj smo se iz Puna odpravili z ladjico na celodnevni izlet po jezeru Titicaca. To je najvišje plovno jezero na svetu, saj leži na 3800m nadmorske višine ter meri 8400 kvadratnih kilometrov, s 190 km dolžine in 80 km širine. Prvi postanek je bil namenjen ogledu enega od plavajočih otokov, na katerih si domačini uredijo koče in na njih prebivajo. Edina skupnost, ki ima dovoljenje za koriščenje in uravnavanje flore in favne v naravnem rezervatu , je pleme Uros, ki je poseljeno po plavajočih otokih in tudi razvaža turiste po jezeru. Ustavili smo se na enem teh otokov in po res posrečeni predstavitvi zgodovine in tehnike gradnje plavajočih otokov in življenja na njih, smo imeli možnost ogleda njihovih domov, ki so skromna slamnata bivališča , katerih edino razkošje so električne žarnice, ki jih napaja elektrika iz sončnih celic.

V nadaljevanju nas je dvourna vožnja z ladjico pripeljala do otoka Taquile, kjer so si otočani vzpostavili urejen trajnostni način bivanja. Otok je tudi uvrščen v Unescov  nabor nesnovne kulturne dediščine. Otočani živijo v zgledni skupnosti in imajo vzpostavljen sistem skupnih obveznosti in deljenja pridelkov ter zaslužkov iz skupnih dejavnosti. Na otoku smo si privoščili tudi izvrstno kosilo s pečeno postrvjo. Postrvi je vlada naselila v jezero z usadom zaroda kanadskih postrvi in kot zgleda uspešno, saj  so na jedilniku v vseh restavracijah. Otok si bomo zapomnili po urejenosti in pa prelepih razgledih na jezero Titicaca. Po povratku v hotel si nas je večina privoščila počitek, saj visokogorski zrak in gibanje po otoku kar utrudi, poleg tega pa so nas večino mučile tudi prebavne težave.

Večerjali smo v restavraciji v mestu in ulica do tja je bila natrpana s prebivalci, večinoma oblečenimi v maske, saj je bil ravno praznik Haloween. Kot zgleda, ga tukaj praznujejo vsi popolnoma drugače kot pri nas, ko si ta ameriška navada šele išče domovinsko pravico.

Tudi naslednji dan, ko smo se vozili proti Cuzcu, smo videli popolnoma drugačno praznovanje dneva mrtvih, kot smo ga vajeni v Evropi. Svojci na pokopališče prinesejo poleg rož še hrano in pijačo in tam praznujejo skupaj z umrlimi.

Ne manjka niti plesa in glasbe, vse je povezano s starim Inkovskim pojmovanjem smrti in umrlih, Peruanci pa so vse to enostavno združili s krščansko vero.

Puno – Cuzco

Pokrajina, po kateri smo se sedaj vozili, je bila veliko bolj porasla in poseljena, več je bilo tudi domačih živali na paši.

Po prečkanju prelaza Abra La Raya na 4338 metrih, kjer je tudi naravna meja med Punom in Culcom  se je tudi narava začela spreminjati. Več zelenja je posledica višje vlage, no tudi oblaki so nam zakrili do sedaj sončno nebo. Pokrajina je postala prekrita z obdelanimi polji, tudi naselij je bilo več.

Na poti v Cuzco smo se ustavili v Raqchiju, kjer je dobro ohranjeno inkovsko svetišče, ki smo si ga ogledali. Odkrili so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja in ga zaščitili pred nadaljnjim propadanjem.

Svetišče  ima zanimivo razdelitev in vsebuje tudi tako imenovani administrativni sektor, kamor so Inke shranjevali zaloge živil za obdobja pomanjkanja. Sestavljajo ga okrogle kamnite zgradbe, ki so vzdrževale konstantne pogoje, tako da so Inke lahko pomagale vasem v pomanjkanju z ohranjenimi pridelki iz skladišč. Pomemben del kompleksa je tudi ostanek velike zgradbe svetišča. Ob ogledu lahko občuduješ natančnost postavitve zgradb in glavne ulice, ki leži tako, da jo ob sončnem solsticiju obsvetijo žarki sonca.

Naslednja znamenitost, ki smo si jo ogledali na poti proti Cuzcu, je bila cerkev svetega Petra v vasi Andahuaylillas. Zgraditi jo je dal jezuitski misijonar ,ki je ustanovil tudi umetniško šolo. Umetnine v cerkvi so plod dela učencev te šole. Cerkev je menda najlepša v Peruju, vendar še ni zelo znana in umeščena v turistični zemljevid.

V večernih urah smo prispeli v Cuzco in se nastanili v prijetnem hotelu za prenočitev.

Dolina Urubamba in Inkovska naselbina Ollantaytambo

Zjutraj smo iz Cuzca krenili proti dolini, reki ter kraju z istim imenom - Urubambi, ki bo izhodišče za izlet v Machu Picchu naslednji dan.

Vmes smo se ustavili v vasici Pisac in si ogledali utrip življenja ter vaško tržnico, na poti smo se dodatno ustavili tudi, da smo na  obcestni stojnici poskusili pečenega morskega prašička, ki ga imajo Peruanci za specialiteto, v eni od varilnic pa smo si ogledali proces priprave lokalne alkoholne pijače iz koruze, imenovane čiča  in jo seveda tudi poskusili. Moram priznati, da mi je pivo bližje J

Dogodek dneva pa je bil obisk ostankov Inkovske naselbine v kraju Ollantaytambo. Naselbina s svetiščem, svetim vrelcem vode, skladišči zalog hrane na sosednjem bregu in zraven ostanki trdnjave te res pustijo brez besed. Trdnjava na hribu pred naselbino je varovala vstop v dolino ter dostop do Machu Picchuja, zato  Španci nikoli niso zavzeli tega mesta. Kljub temu so Inke pred Španci pobegnili v dolino Amazonije, nato pa je njihova civilizacija propadla.

Machupicchu

Naslednji dan pa nas je čakal vrhunec našega potovanja, izlet na Machupicchu. Navsezgodaj zjutraj nas je avtobus iz hotela odpeljal do prve železniške postaje, od koder smo se nato z vlakom po dolini odpeljali do Machupicchu Pueblo, vasice od koder se strma vijugasta cesta vzpenja do starodavnega inkovskega naselja. Nekaj deset kilometrov pred Machupiccujem zelena pokrajina ob reki Urubambo preide v pragozd. Vožnja ob reki, obdani s pragozdom in strmimi, visokimi vrhovi, vsemi poraslimi, je bila prav  posebno doživetje. Do Machupiccu Pueblo vodi samo železnica, cesta se konča nekaj deset kilometrov prej. Po izkrcanju iz vlaka smo hitro okusili utrip kraja, ki kar vre od  turistov. Temu primerne so tudi cene, saj smo samo za kavo in pijačo tu odšteli skoraj toliko, kot prej v drugih krajih za kosilo. Iz vasice se lahko peš  odpraviš do inkovske naselbine, vendar nam je agencija priskrbela primernejšo in hitrejšo varianto z mini avtobusom.. Potem pa ob vstopu v park, zajameš sapo in uživaš v pogledih in panoramah, ki si jih do sedaj videl le v potopisih in na internetu. Enkratno doživetje in spoznavanje zgodovine  naselbine smo zaključili po slabih treh  urah obhoda.

Najdišče je dobro urejeno, ob odkritju v začetku 20. stoletja ga je prekrivala džungla in kar predstavljaš si lahko, koliko dela je bilo potrebno, da so ga očistili in spravili v stanje, v katerem je danes.

Imeli smo srečo, ta dan so namreč stavkali turistični delavci in za las nam je uspelo vstopiti v naselbino.

Tudi vreme nam je odlično služilo, jutranja megla se je razkadila, preden smo vstopili v park.

V večernih urah smo se nato s počasnim ozkotirnim vlakom vrnili v Cuzco, kjer nas je čakal ogled mesta naslednji dan. Vmes pa so nas pozdravile tudi dežne kaplje,..., res srečo smo imeli z vremenom do sedaj J....

Cuzco

Zbudili smo se v sončno jutro in optimistično krenili na oglede, vendar smo kmalu dobili informacijo, da so vse turistične znamenitosti blokirane zaradi protestov zaposlenih, ki zahtevajo avtonomijo pri upravljanju zgodovinskih spomenikov in so proti centralnemu upravljanju, ki ga želijo uvesti oblasti v Limi. Torej še enkrat, včeraj smo imeli izredno srečo, da smo videli Machupicchu, danes to ni več možno.

Tako so bili ogledi ta dan prilagojeni situaciji, in kljub vsemu smo si od daleč izza ograje ogledali inkovsko trdnjavo nad mestom, in pa stari del Cuzca. Značilnost starega dela mesta je, da je razporeditev ulic in zgradb ostala iz stare inkovske naselbine, Španci so nato na temeljih in zidovih inkovskih zgradb nadzidali in pozidali sedanje staro mesto. Poleg hotela, v katerem smo prenočevali, je upravna stavba turističnega ministrstva in gneča protestnikov tam je bila vedno večja. Vrata so stražili oboroženi policisti, tako, da smo se bali, kako bomo prišli mimo barikade. No okoli tretje ure so protestniki izginili in nemoteno smo se odpeljali do letališča, od koder smo poleteli proti Limi.

Naknadno smo izvedeli novico, da so domačini zajeli 70 turistov kot talce v dolini Amazonije. Razpleta zgodbe v času potovanja nismo izvedeli.

Lima

Še zadnji dan ogledov pred poletom domov nas je čakal. Dopoldanske oglede glavnega mesta Peruja smo zaključili s kosilom v lokalni restavraciji in moram reči, da je bilo to najboljše kosilo v teh štirinajstih dneh. V hotelih smo imeli namreč zelo enolično hrano. Doživetje dneva je bil obisk zasebnega  muzeja, ki hrani na tisoče artefaktov iz zgodovine Peruja. Tu smo se zavedeli, kako malo vemo o civilizacijah, ki so tu živele pred tisoči let in videli da zgodovina Peruja niso samo Nazce in Inke ter španski zavojevalci.

Nato pa še dolga vožnja nazaj do Benetk preko Madrida, in že smo bili doma. Ja, moje izgubljene prtljage do dneva vračanja še niso našli, bo treba malo Iberio pobezat.....tu ostaneš sam, agencija žal ne pomaga.

Za vse planirane oglede smo morali prevoziti kar velike razdalje, ki jih v Evropi nismo vajeni, tako da smo skoraj vsak dan v avtobusu preživeli povprečno osem ur. Poleg dolgotrajnih voženj so bile trebušne težave pri večinah udeležencev potovanja edina res moteča zadeva. Ja, pa enolična prehrana po hotelih, običajno pregreta in prehladna zaradi naših zamud, na katere pa res  nismo imeli vpliva, to je pač Peru...

Če odmislim naštete težave, je bilo potovanje res bogata izkušnja Peruja z njegovimi glavnimi znamenitostmi, ki jim je zelo dobro vodenje dodalo vsebino in doživetje, ki ga ne bomo kmalu pozabili.

Disclaimer:

Opozorilo: material predstavlja osebno videnje avtorja in informacijo o potovanju ter ne more služiti kot vodič, zato ne prevzemam nobene odgovornosti za pravilnost podatkov ali negativne posledice, ki bi nastale na osnovi uporabe zgornjih informacij. Uporaba podatkov iz tega dokumenta je dovoljena, vendar  le na lastno odgovornost uporabnika informacij!

 Copyright:

Podatkov in slik iz tega dokumenta brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in objavljati  v drugih javno dostopnih aplikacijah ali objavah, niti v delih, niti v celoti!

  

Foto:   Milena in Frenk Žun

Avtor: Frenk Žun